Modni trend didaktičnih biografskih stripov je v drugi polovici leta 2020 dosegel vrhunec, saj so skorajda drugo za drugim izšla kar tri tovrstna dela. Damijan Stepančič je orisal Baragovo misijonsko življenje med Indijanci (o čemer sem že pisal), Boštjan Gorenc pa je ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča opisal jubilanta in druge reformatorske pisce (o čemer bom še pisal) v likovni interpretaciji Jake Vukotiča (1982), ki je skupaj z Žigom X Gombačem (1976) tudi soavtor tridesetih znamenitih in imenitnih (ob katerih smo za nameček dobili še novo skovanko - znamenitni) mož in žena, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače pisali slovensko zgodovino.

V četrti knjigi Ekstremnih športov je 36 brutalnih, šokantnih, morbidnih, obscenih, gnusnih (in še kakšnih), predvsem pa bolj ali manj duhovitih zgodb. Seveda niso vse enako dobre in kvaliteta variira od izjemnih (kot je denimo »Muhasti gost«) preko zelo dobrih (takih je večina) pa do povsem solidnih skečev, ki pa so napisani preveč na prvo žogo, da bi lahko konkurirali najboljšim (v »Prometnih predpisih« protagonist položi čez pot mrtvo zebro, da jo lahko prečka).

Petdeset let po Baragovi biografiji v Mavrici je Družina slabi vtis prve izdaje izdatno popravila z novim stripovskim življenjepisom. Namesto skromne revijalne objave je izšel v obliki luksuznega albuma, zgodbo pa je napisal in narisal trenutno eden naših najizrazitejših ilustratorjev in striparjev, Damijan Stepančič.

Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

Scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, je s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki.

Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu.

Al Capp je nekoč dejal, da je strip najboljše sredstvo množične komunikacije. Medij, ki lahko oblikuje javno mnenje, seveda pa mora biti vsebinsko jasno in vizualno všečno sporočilo namenjeno najširšim množicam. Prav tak strip je Ilegalec.

Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.

Muñozev risarski slog, pri katerem je že vsaka posamezna sličica miniaturna grafična umetnina, med bralci sicer ni požel večjega navdušenja, toliko bolj pa je fasciniral teoretike in kritike, ki ga imajo za enega najvplivnejših stripovskih avtorjev v svetu.

»To je knjiga, ki smo jo najbolj sovražili.« je bila prva reakcija na stripovsko priredbo nemške klasike Theodorja Storma v likovni izvedbi Ute Helmbold. Novela Jezdec (Der Schimmelreiter) iz leta 1888 je namreč še zdaj obvezno branje za nemške šolarje in nenehen boj za preživetje z neusmiljeno naravo v devetnajstem stoletju pač ni tema, ki bi zanimala sodobno mularijo.