Žep, v katerem so ujete možnosti

Večeri se, medtem ko strmim v oranžno obsijane smreke v parku pred blokom in se poskušam spraviti k pisanju. Čas okoli mene, sem prepričan, se zgošča in mineva hitreje kot kdajkoli prej. Kaj pa vem, morda so krivi vse krajši dnevi, neizbežno odtekanje poletja, slutnja meglene in mokre Ljubljane za ovinkom, ali pa gre le za vsesplošno nagnjenost k tesnobnemu premlevanju nepovratnega minevanja. Sprašujem se, ali je bilo nekoč – če je ta nekoč, konstrukt, kot si ga iz današnje perspektive predstavljamo, sploh kdaj obstajal – laže. Nekoč, ko baje niso veljala neizprosna pravila linearnega toka časa, temveč je veljalo prepričanje o cikličnem prerojevanju vsega in vseh. Saj veste, »videl vedno sem vrtenje, / prelivajoče se življenje, / prerojevanje, prenavljanje, / iz bitja v bitje presnavljanje …«.

Čeprav se mi zdi, da sem premlad za te fore, si ne morem pomagati. Vse pogosteje si izkušnje, že medtem ko trajajo, predstavljam kot spomine, in ko minejo, dejanske spomine, prijetne in tiste malo manj, prevrtavam z neprimerno dozo melanholije. Čeprav to nerad storim, bi bilo verjetno pošteno priznati, da sem pač nostalgičen, če je to mogoče razumeti kot splošno človeško lastnost. A da ne bodo zdaj obtožbe letele kar vsevprek, si je prav tako pošteno najprej ogledati, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o nostalgiji.

Nostalgija, beseda, kot jo poznamo danes, je bila, če gre verjeti etimologu Marku Snoju, zložena v 17. stoletju »iz gr. nóstos ›vrnitev‹ in álgos ›bolečina, bridkost, žalost‹ po zgledu nem. Heimweh ›domotožje‹, zloženke iz nem. Heim ›dom‹ in Weh ›bolečina‹«, in je nastala, da bi laže opisali bolezensko stanje švicarskih plačancev. V določeni meri bi jo lahko torej slovenili kot domotožje, a s tem njenega pomena, kot ga dojemamo danes, ne bi zajeli v celoti. Pisateljica in teoretičarka Svetlana Boym v prelomnem delu The Future of Nostalgia (2001) namreč razlikuje med restavrativno nostalgijo, ki temelji na ideji nóstosa ter teži k ponovnemu ustvarjanju izgubljenega doma in krpanju lukenj v spominu, ter refleksivno nostalgijo, ki se osredotoča na álgos, torej na hrepenenje po izgubljenem, in na nepopolni proces spominjanja. Skratka, prva je tiste vrste, ki pred oči nemudoma prikliče avbice ali pa peterokrake, kakor komu, oči se zarosijo, obrazi pa zaripnejo ob čustvenih in dramatičnih tonih. In ta vrsta je že sama po sebi problematična, kajti vrnitev ni le nemogoča, temveč je vprašljivo tudi, kam bi se sploh želeli vrniti. Kot še namreč ugotavlja Boym, restavrativna nostalgija svoj družbeni potencial črpa predvsem iz dejstva, da percepcijo nekega časa dojema kot resnično, restavrativni nostalgiki pa se sploh nimajo za nostalgike, kar vodi v revizionizem in mitizacijo preteklosti. Oziroma če se zatečemo še v domače loge, kot v Titostalgiji (Mirovni inštitut, 2008) zapiše kulturolog Mitja Velikonja: »gre za hrepenenje po nečem, česar nikoli ni bilo, za sentimentalno vračanje v nikoli obstoječe, za sanje po nekdanjih sanjah, ne pa po nekdanji resničnosti.« Restavrativna nostalgija torej išče preteklost, ki je, če sploh kdaj, obstajala zgolj kot zgodba, narativ, konstrukt, kar lahko lepo vidimo na primeru slogana Make America Great Again, tezo pa potrjuje tudi izpričana nostalgija pri posameznikih, ki so nostalgični do časa, v katerem niso nikoli živeli. Tako kot tistim pred njimi jim je bila predana le zgodba. Oziroma kot bolj plastično zapiše Velikonja, gre za »kompleksno, diferencirano in spremenljivo, čustveno polno, osebno ali kolektivno, (ne)instrumentalizirano zgodbo, ki na binaren način slavi romantizirane izgubljene čase, ljudi, predmete, občutke, vonje, dogodke, prostore, odnose, vrednote, politične in druge sisteme, in hkrati – v ostrem kontrastu z manjvredno sedanjostjo – žaluje za njihovo izgubo«.

Še ena lastnost restavrativne nostalgije je ta, da je najpogosteje veliko glasnejša od refleksivne, kar pomeni, da požanje večino pozornosti, posledično pa se je, kot ugotavlja Velikonja, nostalgija v javnem diskurzu spremenila v »ropotarniški pojem, ki se uporablja skrajno neselektivno, površno«. Naj bo še tako nesmiselna ali v novoreku neproduktivna, je ne gre povsem zanemariti, saj že sam pojav priča o stanju družbe. Povedano drugače, s »poveličevanjem preteklega kritizira sedanje in tako več pove o tem, kaj je narobe zdaj, kot kaj je bilo prav nekoč […], preteklost je polepšana na račun srhljivo upodobljene sedanjosti« (Velikonja).

A to ni hotel biti te vrste zapis. O tem, kako perverzno je, da različni nacionalizmi dobičkonosno jahajo na valovih čustvenega nezadovoljstva ljudi, se lahko pogovorimo drugič. Kar me te dni obseda, je tisti drugi tip nostalgije, ki ji Boym pravi refleksivna. V nasprotju z restavrativno se ta boleče zaveda dokončnosti minljivosti in pomanjkljivosti spomina, ga nenehno prevprašuje in preobrača ter se, če lahko interpretiram po svoje, sprašuje, kaj bi bilo, če bi bilo. Takšen pristop k preteklosti, če že mora biti nostalgičen, se zdi še toliko primernejši, če sprejmemo tezo literarne teoretičarke Aleide Assmann, da spomin ni nikakršno eksaktno skladišče, temveč dinamičen organ za prilagajanje spremenljivi stvarnosti in zato tudi lahko sprejema vedno nove elemente.

Najbrž ni naključje, da je nostalgija v tem pomenu doživela številne obdelave prav v književnosti, v mediju možnega. Ko sem se, zdaj že pred leti, pogovarjal s pisateljem Draganom Velikićem, sta se mi v spomin zapisali predvsem dve njegovi izjavi: vsi smo mi prostitutke – tudi o tem kdaj drugič – in pa književnost je tako kot potovanje žep, v katerem so ujete možnosti. Vse skupaj se mi danes zdi nekako smiselno, a še nedolgo tega ni bilo tako. Ko je lani na Arsu gostoval Hemon, sva govorila prav o refleksivni nostalgiji, in medtem ko sem ga poslušal, kako vneto razlaga, da ga zanima predvsem, kaj je mogoče ustvariti z zavedanjem minljivosti časa in ga pri tem ne poskušati poustvariti, si nisem mogel pomagati, da si ne bi mislil, glej ga, gumpca, če je nekaj minilo, si lahko s tem prav malo pomagaš. Ni se mi zdelo, da bi bil takšen pristop lahko ploden. A ko sem bolje razmislil in se spomnil na Velikića, sem prišel do sklepa, da je tudi Hemon verjetno mislil na možnosti, sposobnost preračunavanja možnih stekov in potekov preteklih dogodkov, odločitev, situacij. Kajti tisto, kar je pri nepovratnosti preteklosti najbolj boleče, ni samo dejstvo, da je nekaj minilo, temveč predvsem to, da so z minevanjem ugasnili vsi tisti nešteti možni razpleti.

Odnos do preteklosti, še bolj pa do resničnosti, nikoli ne more biti enoplasten, in če ima književnost že a priori možnost broditi po možnem, je to ne nazadnje dolžna storiti. In to je tisto, kar me tolaži, medtem ko pada tema. Smreke vidim le še v obrisih, zaprem računalnik in si požvižgavam »i nema sjećanja / i nema vraćanja / i nema kajanja / ni zajebavanja«.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.