Valuta ljubezni

To besedilo pripoveduje o mojem življenju. Napisano je bilo leta 2004 in prvič objavljeno v francoščini na povabilo Carmen Boustani v Revue des Lettres et Traduction. V tej številki revije so prispevki obravnavali temo »mater in hčera«.

Moje življenje matere in hčere je bilo osupljivo, zato se mi je zdelo primerno, da povem svojo zgodbo in ji dodam nekaj literarnih refleksij. Morda gre za moj najbolj priljubljen prispevek, še posebej pri branju v živo. Iz občinstva vedno slišim predloge, naj pišem več o svoji družini. Tega še nisem storila, morda pa kdaj bom.

 

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla. V tisti noči sem začela vzgajati vse, skupaj s svojima sinovoma. Začelo se je, ko je okoli polnoči moj soprog Charlie prišel v spalnico z novorojenko in me vprašal: »Imaš še kaj mleka? Ta otrok se mi ne zdi preveč v redu.« Dojila sem sedem mesecev starega fanta, in ja, imela sem še mleko. Novorojenko sem pristavila k prsim. Hvaležno je pila, medtem ko mi je Charlie pripovedoval o pripravah prijateljičinega trupla za bdenje. Dojenčica je bila ovita v otroško jopico, ki si jo je ena njenih sestra med vožnjo domov v taksiju slekla in jo dala Charlieju.

»Kaj se je zgodilo s punčkinimi oblekami?« sem ga vprašala.

»Mislil sem, da jih imaš ti,« je odvrnil Charlie.

Imela sem jih, samo tega nisem vedela. Bile so v vreči v mojem avtu. Nekdo jih je gotovo dal tja, ko sem nekaj otrok dve ali tri ure prej pripeljala domov iz bolnišnice.

Charlie mi je povedal, da so mu v bolnišnici v naročje vrgli golega dojenčka in rekli: »ONA ni umrla.« V Mehiki ljudje v bolnišnicah včasih zapustijo otroke, če ne morejo skrbeti zanje. Charlie je bil Severnoameričan; bolnišničnemu osebju se je verjetno zdel kot nekdo, ki si jo lahko privošči vzgajati.

Tisto noč sva se odločila, da bova vzgajala vse otroke. Ne spomniva se, kako sva sprejela to odločitev; veliko takratnih dogodkov so odplaknile solze. Ne vem, ali je bila odločitev moja, Charliejeva ali resnično skupna. Naslednje jutro je bilo to dejstvo. Jaz, ki sem svoj 43. rojstni dan praznovala brez otrok, sem bila tri leta in pol kasneje mati osmih. Ko je Charlie sedem let kasneje umrl zaradi raka, sem postala njihov edini starš.

Resnično delo z otroki se je začelo, ko sva se začela soočati z dejstvom, kako slabo sva kvalificirana za starševstvo. Tako Charlie kot jaz nisva bila rojena v Mehiki. Oba sva se naučila špansko kot odrasla in nisva poznala mehiškega šolskega sistema, v katerem sva nenadoma imela štiri hčerke in sina. Pričakovali so me na roditeljskih sestankih, na katerih sem komaj sledila povedanemu. O večini pomembnih šolskih stvari so se starši pogovarjali z besedami, ki jih nisem mogla najti v svojem slovarju, a so bile pomembne. Pritisk je postal izjemno hud, ker so bila od mene odvisna življenja številnih otrok . Preprosto MORALA sem razumeti, takoj.

Na Charlieja se ni imelo smisla zanašati. Špansko je znal bolje od mene, ni pa obvladal govorice telesa. Poleg tega pa je bilo ogromno sestankov na številnih šolah, tako da je bil po navadi ob istem času na drugi šoli. Babica otrok, ki je bila še živa, je bila za to še manj usposobljena od naju, saj šol ni nikoli obiskovala.

Prvih nekaj let je bilo z naskokom najtežjih. Najhuje je bilo neke noči, ko sem sedela na tleh spalnice pred kupom 70 zvezkov in 48 učbenikov, polo plastike in zvitkom selotejpa. Vse zvezke in knjige sem morala oviti v plastiko do začetka pouka naslednji dan.

Ko sem prvič poskušala zaviti knjigo v plastiko, sem jo izmerila in prepričevala v ovijanje. Čez nekaj minut sem ugotovila, da plastika nikakor ne bo popolnoma pokrila knjige, gotovo sem kaj izmerila narobe. Poskusila sem ponovno. Nato sem knjigo dvakrat prekrila s plastiko in jo polepila, a se je ta grdo zgubala. Četrtič se plastika ni zgubala, ampak se knjiga ni zaprla. V petem poskusu mi je knjigo le uspelo oviti. Ura je bila devet zvečer, to pa je bila prva knjiga od 118.

Nalogi sem se poskušala izogniti. Pohitela sem vprašat prijateljico Mario, ali je to zavijanje knjig res nujno. Rekla je: »Moja sestra Fran je učiteljica in pravi, da knjige in zvezki zdržijo dlje, če so oviti v plastiko. Vsi učitelji mislijo tako.«

Vrnila sem se na delo. Sem in tja sem jokala, ampak solze so me še upočasnjevale, zato sem nehala. Do enih ponoči sem ovila morda 25 knjig.

Kadarkoli me je mikalo, da bi prenehala, sem se spomnila na dogodke, kot je bil tisti, ko je ena od deklic prišla domov in povedala: »Estela je jokala. Ni imela pravega zvezka. Mami ji ga ni prinesla, ker je šla namesto tega k zobozdravniku.«

Bodo moje hčerke podobne Esteli? Bodo trpele, ker jim njihova nova mama ne bo dajala prednosti? Ne, za božjo voljo, raje prej umrem. Zato sem nadaljevala z ovijanjem knjig.

Ko je sonce vzšlo, me je čakalo še sedem zvezkov. Charlie je prišel domov in otrokom hitro pripravil zajtrk. Ko sem ovila zadnji zvezek, ga je hči vzela in odšla skozi vrata. Potem sem jokala in jokala.

Sledilo je še precej dogodkov, ki so bili podobni temu. Nekega jutra, kmalu po preizkušnji z ovijanjem knjig, je Lorena 15 minut pred odhodom povedala, da mora v šolo prinesti narezano čebulo. Tistega jutra nisem več zmogla. Začela sem ihteti in nisem nehala, dokler ni Charlie našel stare gospe, ki je živela malo naprej od nas na isti ulici in je imela doma čebulo. Ob neki drugi priložnosti je ena od deklet rekla, da mora prinesti biografijo tega ali onega, zato sem začela jemati knjige s polic in se pripravljati na veliko raziskavo. Prijateljica Maria se je morala vmešati in mi razložiti, da učiteljice niso zahtevale tega. Namesto tega sem morala iti v knjigarno, kjer prodajajo te reči za cent ali nekaj podobnega. Ampak ugotovila sem, da v določenih obdobjih vsi učitelji zahtevajo biografije, zato jih je kmalu zmanjkalo. Ker v šolo hodijo štiri dekleta in fant, bi se lahko zgodilo, da jih nekaj od teh petih ne bi opravilo naloge, kar bi pomenilo velike težave. Naučila sem se, katere knjigarne so najbolje založene in kako obvladovati slabe novice glede biografij, ne da bi izgubljala čas. Delala sem stalne obhode po trgovinah, pa tudi tekla sem že hitreje kot druge mame, ampak to je bilo kasneje, ko sem bila že bolj samozavestna.

Spomnim se številnih drugih dogodkov, ko je kakšna ljuba punčka prišla k meni in mi rekla, da potrebuje krnekipač za šolo jutri. Vedno sem šla pogledat v slovar. Nikjer ni bilo zapisov za krnekipač. Kaj so te besede? Zdaj poznam vse. Morda nekatere izvirajo iz jezika Otomijev in so specifične v našem okolišu. Morda so popačenke iz drugih besed; pojma nimam. Te stvari niso skrivnosti, pa jih vseeno ne najdeš nikjer. Samo obvladati moraš sceno – končno!

Če pogledam nazaj, vse to zveni trapasto. Kako so lahko narezana čebula, nekaj plastičnih ovitkov in življenjepis vojaškega junaka tako pomembni? Še posebej zdaj, ko so dekleta, o katerih govorim, že odrasle ženske in matere šoloobveznim otrokom?

Morda bi kakšna druga ženska povedala dekletom, da jih ima rada, knjig pa ne bo zavijala. Meni se je to zdelo nemogoče. Imela sem hčere in nameravala sem jih vzgajati. Karkoli bi deklice potrebovale, bi uredila. Moja dekleta ne bodo podobna Esteli, ne bodo jokala, ker ni nihče resno vzel njihove narezane čebule ali plastičnih ovitkov. Vse stvari so pomembne, ker so valuta ljubezni.

Več let kasneje opažam precej pomanjkljivosti svojega pristopa. Moj najmlajša hči Maru ni zadovoljna s plastičnimi ovitki, s katerimi sem dobila precej izkušenj. Pomembno ji je, da ji povem, da jo imam rada, tako pravi.

Pred kratkim sem vprašala svojo drugo najstarejšo hčer Loreno o teh dogodkih. Nobenega se ni spomnila. Ni vedela, da sem zaradi njih jokala, sploh se ji ni sanjalo, da so bili zame tako strašni. Očitno dekletom nisem povedala, kaj sem naredila zanje. Morda me je bilo sram, da se mi je to zdelo tako težko.

Čisto vse pa mi pravijo, da so vedno brez izjeme dobile vse, kar so potrebovale. Seveda.

 

 

Družina močnih žensk

 

»Seveda« leti na mojo mamo Ethel Cermak Tompkins, ki je umrla junija 2015, stara 101 leto, in ki je bila zdravnica, pionirka in vzornica številnim generacijam ambicioznih žensk. Do zadnjega so jo ljudje poskušali pridobiti za svoje projekte zaradi velike verjetnosti, da bo dosegla, kar se je namenila. Tako zagrizena je bila kot buldog. Govorila je, da je ena njenih najljubših aktivnosti vožnja skozi snežni vihar, čeprav verjetno ni aktivnosti, ki je ne bi razveselila. Kolikor nam je znano, ni nikoli razmišljala o tem, da ji kaj ne bi uspelo.

Neke pomladi je prišla k moji sestri Rachel in jo vprašala, zakaj še niso odkrili bazena. Njihov veliki bazen je bil še vedno pokrit z veliko ponjavo, ki se je precej povesila pod težo smrdljive vode in razkrajajočega se listja, ki se je tam nabralo pozimi. V umazaniji so se naselile kače. Moj svak je rekel, da čaka na drugega močnega moškega, da bi mu pomagal zviti ponjavo. Pomoč mu je obljubil sosed. Zdelo se je, da je moja mama zadovoljna z razlago.

Naslednje jutro so jo ob šestih zalotili, kako je do pasu v mrzli vodi zvijala ponjavo nad bazenom.

Takrat je imela 85 let.

Moja mama je imela štiri hčere, z mano vred, ki so prav tako podobne buldogom. Te hčere so rodile še več buldogov. Ko so se mi avtoritete v šoli moje hčerke Maru hotele pritožiti nad njenim vedenjem, sem nenadoma dobila vtis, da bi lahko poslušala pritožbe nad katero od mojih nečakinj. Rekli so, da ne izgublja vljudno, da podaja preveč poštenih ocen, vztraja, govori preveč in preenergično, da ne razume, kaj je narobe z njenim vedenjem, in tako naprej. V tem oziru smo si vse zelo podobne.

Moj sin Nico pravi, da sem bila v njegovi srednji šoli znana kot bič za ravnatelja in številne druge. Nekoč je slišal prestrašenega uradnika reči: »Prihaja mama, ki bo težila toliko časa, dokler ne bo dobila tega, kar hoče.« (To je cenzurirana različica njegovih besed, saj so te neobjavljive.)

 

 

Molitve in sanje

 

Ponovno berem pesmi o materah in hčerah. Polne so referenc na sanje. Gioconda Belli, ki je zapustila svoje hčere, da bi se borila v nikaragovski revoluciji, je hčeram hotela dati predvsem sanje. V pesmi »Možnost sanj« piše:

 

Moje hčere,

ki so poznale ločitev,

vsiljeno sirotišnico,

utišano vojno,

mater so delile z neznanimi otroki,

ki so komajda razumele,

komajda odpustile zapostavljanje,

bodo nekega dne

razumele

in verjele v možnost sanj.

 

Pesnica iz Salvadorja Claribel Alegría v pesmi »Mater Potens« govori o hčeri, ki bo kmalu rodila.

 

Stepala sem preproge.

Spomnila sem se na hčer,

ki bo kmalu mama,

razvozlala sem nekaj sanj,

poslušala listje,

ki umira zaradi mraza,

in se usedla, da bi odigrala

partijo pasjanse.

Položila si fanta

pod črno kraljico.

Prelistala sem tvoje spomine

kot odprt album …

Moje anakondine oči

gledajo tistega, ki bo kmalu

vpeljan,

ki jo poskuša očarati,

jo hipnotizirati,

jo oviti v objem

vseh mojih kodrov.

 

Čeprav obožujem te pesmi o upih in sanjah, ki si jih delimo matere in hčere, so to samo kratki trenutki v resničnosti našega vsakdana. V dobrem in slabem vplivamo druga na drugo, kar pa precej presega vse naše sanje in molitve. Dandanes me ne bi smelo več presenečati, a sem vendarle ves čas presenečena nad tem, koliko vsega so hčere prevzele od mene. Morda se niso nujno naučile tistega, v kar sem polagala upe. Precej sem bila osupla, ko sem videla, da je ena od mojih hčera pozabila na svojo izjemno mehiško kuhinjo in na otroških zabavah ob rojstnih dneh stregla tunino solato, ker sem počela jaz, da sem poenostavila čiščenje. Veliko hčera izbira barve oblačil, ki bi jih izbrala jaz, čeprav nisem strokovnjakinja za to. Prepričana sem, da moja mama čuti enako glede nekaterih izmed preštevilnih navad, ki sem jih prevzela od nje.

 

Anne Sexton v svoji znameniti pesmi »Gospodinja« pravi:

 

Ženska je svoja mama,

to je glavno.

 

Prednost tega je, da vsebuje dobro in slabo, zavedno in nezavedno, ampak prav pa tudi ni. En razlog je, da zmanjšuje vpliv mater na sinove. Vsako leto se udeležim zasedanja Komisije ZN o položaju žensk, kjer pogosto navajam študijo ZN, ki kaže, da je najpomembnejši dejavnik pri izobrazbi otrok materina stopnja izobrazbe in njen odnos do nje. Ne gre za to, da bi bila enako pomembna kot očetova izobrazba in njegov odnos, ampak bolj. To je pomembno tako za dekleta kot za fante. Morda je Anne Sexton podala preblago sodbo; morda smo vsi svoje mame. In to je glavno.

 

 

Zahvale: Elizabeth Starcevic, Rachel Tompkins, Cartney James, Pat Hirschl, Ethel Tompkins, Sareda Milosz, Maru Beltrán (+),Lorena Zúñiga, María Morales Luna, Nicholas Kuschinski, Nick Patricca, Charles Kuschinski (+), Leonor Gutiérrez Cervantes (+).

 

 

Bibliografija:

Alegría, Claribel, »Mater Potens«, Woman of the River, str. 19, University of Pittsburgh Press, 1989.

Belli, Gioconda, »The Possibility of Dreams«, Ixox Amar Go, str. 385, ur. Zoe Anglesey, Granite Press, Penobscot, Maine, 1987.

Sexton, Anne, »Housewife«, No More Masks, str. 188, ur. Florence Howe in Ellen Bass, Anchor/Doubleday, Garden City, New York, 1973.