Revščina

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja. Direktorsko mesto občinskega kulturnega doma na obrobju Slovenije ni služba z ne vem kako visoko plačo ali kakimi posebnimi privilegiji, gre pravzaprav za uradniško mesto, kjer je vsebinskega, programskega, za ustvarjalnega človeka izpolnjujočega dela relativno malo. Ampak slovenska nevladna scena je v stanju neizmerne napetosti. Ustvarjalci in ustvarjalke si želimo kamorkoli, samo stran od tu – kjer je preživetje malo verjetno. 

Kot lahko razberemo iz sprejetega državnega proračuna za leto 2022, sta bili področji kulture in civilne družbe leta 2019 deležni razpisa, ki naj bi vzpostavljal učinkovito in spodbudno podporno okolje za delovanje nevladnih organizacij; subvencioniral je 124 delovnih mest v nevladnem sektorju do leta 2021. Za leto 2022 podoben razpis ali drugačno subvencioniranje delovnih mest v NVO-jih sploh ni več v načrtu. Odločitev je pospremljena le z drobno opombo brez obrazložitve: »V letu 2022 se načrtujejo drugačni ukrepi.« Drugačni ukrepi. Ti ne bodo le ukinili subvencioniranja omenjenih delovnih mest, ampak tudi na druge načine krčili sredstva za neodvisno kulturo in zdesetkali priložnosti za plačano delo ter tako številne ustvarjalce prisilili, da si kruh zaslužijo v kakem drugem sektorju, ne več v kulturi ali umetnosti. Ukrepi, ki bodo in so že marsikoga porinili v brezno revščine.

A pričujoči uvodnik ni namenjen (zgolj) opozarjanju na socialno-ekonomske stiske slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk kulture in umetnosti. Kajti revščino bomo še kako občutili prav vsi: a ne le finančne (ta se ob napovedujoči se ekonomski krizi tako ali tako obeta velikemu delu prebivalstva), občutili bomo predvsem duhovno revščino. Za to pa, žal, ne obstajajo posojila iz tujine.

Ko je januarja zakrožila novica, da na razpisu Ministrstva za kulturo za štiriletno sofinanciranje programa sredstev niso dobile nekatere ključne nevladne organizacije, med njimi Mesto žensk, Zavod Maska in – zame še posebej pomembno – Gledališče Glej, sem občutila predvsem tesnobo. Strah pred to revščino, ki prihaja. Podobno se najbrž počutijo kmetje, ko vremenarji napovejo sušo, ki bo onemogočila rast pridelka, na katerega so računali vse leto in že vrsto let. Razlika je le v tem, da na vreme nimamo vpliva. Na odločanje izvršne oblasti ga nekaj vendarle imamo. 

Sprašujem se, od kod prihaja ta želja po utišanju svobodnih glasov v družbi, po ukinitvi kritičnega mišljenja, po odrekanju novim obzorjem, izrazom, temam, drugače mislečim. In kaj je cilj takšnega odločanja. Mar ni ravno raznolikost umetniškega izraza in formata, raziskovanje novih, obrobnih, ob rob potisnjenih, spregledanih ali na novo odkritih idej največje bogastvo družbe? Raznolikost je nujna. Tega nas, če nihče drug, učijo sodobni okoljevarstveniki. Bogastva narave ne bomo ohranili tako, da preprosto zamenjamo vse pašnike za govedo s polji soje, s tem bi eno monokulturo zamenjali za drugo, narava bi ostala osiromašena, revna in neradodarna. Spodbujati moramo raznolikost. To ve že (skoraj) vsak kmet.

Tudi v kulturi spodbujanje enomiselnosti obrodi bore malo. Primer, ki ga dobro poznam, sta slovenska dramatika in gledališče. 

Razvoj in raznolikost pisave na področju sodobne slovenske dramatike so po prelomu tisočletja začele vzpodbujati prav številne nevladne organizacije. In eden glavnih dejavnikov na tem področju je bilo ravno Gledališče Glej, nevladna organizacija, ki je nudila prostor (fizični in idejni) programu Preglej. Pa revija Sodobnost, ki jo prav tako izdaja nevladna organizacija, organizirala je prve delavnice dramskega pisanja. Pa kasneje festival Vzkrik, ki je že izumrla nevladna iniciativa KUD-a Krik. Pa nevladni Zavod Maska, ki (med drugim) spodbuja analitična pisanja o robnih pojavih s področja dramske pisave in uprizoritvenih umetnosti, omogoča produkcijo nepreizkušenih formatov in eksperimentalnih postopkov v uprizoritvenih umetnostih, deluje pa tudi na področju gojenja gledališke kritike. Številne prakse, ki so jih naštete nevladne organizacije izvajale (preteklik je na mestu, saj je večina iniciativ že ugasnila, nekatere pa se zaradi takšnih in drugačnih ukrepov komaj še držijo pri življenju), so skozi leta pronicale v gledališko produkcijo javnih zavodov. 

Tudi prakso bralnih uprizoritev dramskih besedil so v Sloveniji prvi začeli prav nevladniki. No, nevladnice, če smo natančni. Prve so preizkušale in uspešno uporabljale gledališče razvojnega postopka (devised theatre), kjer umetniška ekipa kolektivno razvija besedilo za predstavo in ki ga zdaj tako radi gledamo na odrih javnih zavodov. Nevladna scena nam je izoblikovala tudi nekatera od najbolj prodornih imen slovenske dramske pisave: Draga Potočnjak, Andrej Rozman – Roza, Simona Semenič, Varja Hrvatin, Maja Gal Štromar in še mnogi drugi s(m)o peresa začeli brusiti v okviru Gledališča Ane Monro, KUD-a France Prešeren, Gleja, GILŠ-a, KUD-a Krik in še kje, preden so besedilom vsaj deloma odprli vrata javni zavodi. Vzporednice s tem obstajajo tudi v drugih umetnostih.

A pričujoči uvodnik tudi ni (samo) kritika izvršne oblasti, ki odloča o razdeljevanju sredstev med različne deležnike kulture. Kajti kultura monokulture ustreza tudi kulturi sami. Z drugimi besedami: tudi znotraj sektorja obstaja težnja po utišanju glasov, po prevladi enih glasov nad drugimi. V primeru sodobne slovenske dramatike se to dogaja redno in najbolj očitno pri procesih njenega uvrščanja na repertoarje ter njenega uprizarjanja.

Raziskava, ki sem jo opravila za Slovenski gledališki inštitut leta 2021, je pokazala, da je bila v zadnjih dveh desetletjih na repertoarjih slovenskih javnih gledaliških zavodov sodobna slovenska dramatika zastopana v slabih 20 odstotkih. Preostali del repertoarjev so prevedena besedila, s tu in tam kakšno slovensko klasiko (beri: Linhartom ali Cankarjem). Ta delež, teh slabih 20 odstotkov, vključuje uprizorjena slovenska dela za odraslo in otroško publiko, produkcije AGRFT, bralne in celo gibalne uprizoritve z vsaj nekaj besedilne predloge. To pomeni, da je dejanskim sodobnim dramskim pisateljem in pisateljicam na odrih javnih zavodov odmerjenega še precej manj prostora. Tako majhen delež novih slovenskih besedil na naših odrih kaže na to, koliko smo državljani pripravljeni prisluhniti svojima tukaj in zdaj ter ju kritično premisliti. Raje, kar štirikrat raje, gledamo, kaj pravijo oziroma pišejo sosedje, v tujini, kaj dramatizirajo drugje, kaj je torej pereči tam ali takrat. In ker sodobne slovenske dramatike ne prevajamo (nimamo nikakršne sistemske spodbude ali sheme za prevajanje dramatike v tuje jezike, celo Cankarja smo v angleškem prevodu v celoti dobili šele lani), je očitno, da raje sledimo, kot da bi vodili. Sprejemamo svojo majhnost in ostajamo majhni. Ne maramo pluralnosti, raje imamo enoumje.

Začne – oziroma ne začne – se že zgodaj. V šolskih učbenikih in učnih programih je dramatike (ne le slovenske) mnogo manj kot poezije ali proze (pa tudi slednjih je premalo). Mnogi šolarji in šolarke dramskih besedil ne berejo in jih ne znajo brati, saj jih preredko berejo tudi njihovi učitelji in učiteljice. Le peščica osnovnošolcev je bila kadarkoli med šolanjem spodbujena, da se preizkusi v pisanju dramskih besedil, čeprav zgodbe, spise, tudi pesmi pišejo za domače in šolske naloge. Zakaj ne dramatike? 

Na AGRFT poučujejo predmet Pisanje dramskih besedil, a besedila, ki jih študenti in študentke napišejo v okviru tega modula, ne pridejo do akademijskega odra, kjer bi jih študentje ali študentke režije uprizorili ali jih vsaj poskusili razumeti. Razna neformalna izobraževanja o pisanju dramatike so torej prepuščena dobri volji in povečini prostovoljnemu delu posameznic (sem in tja tudi kakega posameznika) na finančno in kadrovsko podhranjeni nevladni gledališki sceni. 

A najšibkejši člen sodobne slovenske dramatike ni pisanje, ampak njeno branje. Dramatika potrebuje interprete, ki znajo brati sodobna odrska besedila. 

Prej omenjeni delež uprizoritev sodobnih slovenskih besedil, tistih 20 odstotkov od vseh uprizorjenih besedil, je zgolj številka, ki se nekaterim lahko zdi prenizka, drugim ravno pravšnja. Ne osvetljuje pa procesa uprizarjanja, kjer se prepogosto zgodi, da sta besedilo in njegov avtor ali avtorica a priori odrinjena, na odru pa po prvi vaji od besedila ostanejo le blede ali celo odrsko neučinkovite sledi, pod katere naj se potem, nejevoljno, vseeno podpiše dramatik ali dramatičarka.

Seveda je dramsko besedilo partitura, ki v svoji polnosti zaživi šele skozi interpretacijo svojih poustvarjalcev in poustvarjalk: režiserjev in režiserk, igralske in ostale umetniške ekipe. Poustvarjanje je umetnost ali pa spretnost interpretacije, ne umetnost ali spretnost zabrisovanja izvirne predloge, kreacije in reprezentacije lastnih idej. Skozi poplavo avtorskih gledaliških projektov tako ne zamira samo izvirna dramatika, ampak tudi bistvo režije. To seveda ne pomeni, da avtorski gledališki projekti ne morejo soobstajati vzporedno s sodobno dramatiko in njenim uprizarjanjem. Križ je le, kadar se kreativna procesa znajdeta v okviru istega projekta.

Včasih med enim in drugim ne znajo razlikovati niti kritiki in kritičarke, ki imajo prav tako težave z branjem sodobne slovenske dramatike. Tudi zato, ker jih je preprosto premalo, priložnosti za objavo gledaliških kritik pa je še manj, verjetno zaradi kakih takih ali drugačnih ukrepov.

In dramatike kaj dosti ne bere niti splošna javnost: v knjižnih izdajah založbe izdajo komaj kako dramsko delo, v gledaliških listih je dramatika objavljena šele ob uprizoritvi, torej vsa neuprizorjena ostane tudi neprebrana. A k sreči je dramatika, tudi sodobna slovenska, prav preprosto dostopna na spletu, in sicer na portalu sigledal.org. Tam lahko denimo soobstajajo najrazličnejši žanri, stili in glasovi, skoraj kot v nekakšnem rastlinjaku osvobojene cone.

Tudi v osnutku NPK 2021–2028 o sodobni slovenski dramatiki ni niti besede, še vedno ostaja neomenjena nekje med uprizoritvenimi umetnostmi in literaturo, svojega mesta pa nima in ji torej tudi v bodoče ne kaže dobro. Pa v tem – ob številnih drugih umetniških zvrsteh – gotovo ni osamljena. In vse to sploh ne bi bilo zaskrbljujoče, če ne bi živeli v časih, ko slovenska družba tako nujno potrebuje premislek o svojem tukaj in zdaj. Nujno se mora soočiti sama s sabo. Zdi se skoraj, da je naša družba danes kakor mitološka pošast Meduza, tako strašna, da si ne upa pogledati v lastni odsev. Morda pa je tako bolje, saj bi nemara takšna, strašna, ostala za vedno. Črnilo na papirju vendar ne zbledi zlahka.

Pišejo namreč tudi drugi, ne le dramatiki in dramatičarke. Ne le ustvarjalci in ustvarjalke. Pišejo tudi zakonodajalci, odločevalci, snovalci odlokov in ukrepov (moški slovnični spol ni naključen). Takih in drugačnih ukrepov. In tudi njihovo črnilo ne zbledi hitro, tudi njihovo črnilo ima daljnosežne posledice. Zato je panika na slovenski nevladni sceni še kako upravičena. Prihaja namreč revščina, ki nas bo osiromašila tudi navznoter.