Poletni pobegi

Obstajajo pop komadi, ki človeka nemudoma preselijo v davno pozabljena poletja. Na primer: balada »Poletna noč«, poklon mladi, strastni ljubezni, ki se je ne da več obuditi; »Summertime« v izvedbi Elle Fitzgerald, nežna oda prijaznemu letnemu času, četudi spisana v in o svetu, neprijaznem temnopoltim; »Summertime Sadness« Lane del Ray, zven grenko-sladke bolečine, porojene iz izgube, ki je v žgočem protislovju z radostmi, ki jih pregovorno obljublja poletni čas.

Poletnih hitov je ogromno, vsakdo ima košarico svojih usodnih pesmi, ki odklenejo vrata do pozabljenih kotičkov srca. A tovrstne popevke obudijo predvsem nostalgijo po času, ki obljublja »lahkotno življenje«, kot bi rekla Ella Fitzgerald, čeprav tega nikoli nismo živeli, vsaj ne v tej zasanjani obliki, oziroma so ga paradoksalno ustvarile šele same pesmi.

Te melodije so torej vselej dobrodošel pobeg iz sedanjosti. A eskapizem je vsaj po covidu postal šport, v katerem smo se dodobra izmojstrili. Pobege še posebej dobro obvladamo poleti – kako jih tudi ne bi, saj obstaja cela industrija, ki streže naši potrebi po odklopu: imamo blockbusterje v kinu (žal večinoma neskončne ponovitve nekdanjih uspelih franšiz), tako imenovane romane za na plažo (dovolj pestra izbira od krimičev do ljubičev; od Tane French do Emily Henry), TV trash (Netflix nikoli ne jenja s količino povsem pozabljivih novih vsebin), da o neskončni množici contenta na TikToku in drugih socialnih omrežjih niti ne govorimo. Poletje je morda edini čas, ko se lahko brez občutka krivde prepustimo neintelektualnim užitkom. To je naposled obdobje, ko guilty pleasure ni le toleriran, ampak tako rekoč zapovedan.

Zanimivo je, da se nam zdi sicer potrebno opravičevati za pomanjkljiv možganski apetit ali za pogrošne pobege iz realnosti. Morda se občutek krivde pri mnogih od nas poveča sedaj, v času kriz, ki se množijo (od podnebne do trenutnih vojn in genocida). Krivda vznikne, ko smo, soočeni z nezaslišanimi dogodki, obenem zmožni bentiti nad ceno kapučina na hrvaški obali oziroma nad kopalci na plaži, ki s svojimi brisačami preveč rinejo v naš osebni prostor. Razkošje pritoževanja nad mukami, ki jih prinaša dopustovanje, se zdi ob podobah ubitih, sestradanih ali pohabljenih otrok v Gazi obsceno. A tu se velja upreti cenenemu moraliziranju. Naš eskapizem, potreba po takšnem ali drugačnem umiku od vsakdana, po iskanju kakršnegakoli pobega (pa četudi v obliki trivialnega pritoževanja), ki bo naš fokus odvrnil od civilizacijskih kataklizem, je vsaj razumljiv, če ne terapevtski.

Če so nas vrsteče se krize česa naučile, so nas tega, da kot posamezniki s svojimi racionalnimi ali čustvenimi odzivi nanje nimamo vpliva. Naš angažma v obliki peticij, protestov, objav na socialnih omrežjih ali v tradicionalnih medijih itd. kot da nima resničnega impakta. Prepad med senzibilnostjo navadnih ljudi in dejanji političnega razreda se poglablja, kar je prav gotovo še en znak civilizacijske krize. Pri tem ne gre le za nenehen frustrirajoč občutek osebne nemoči, neslišanosti našega partikularnega glasu, ampak za to, da razpada nekaj veliko bolj fundamentalnega. Politični razred sedaj odprto zavrača, ignorira lastne politične zaveze, mednarodne sporazume, zakonodajo, obljube, sklepe, pa tudi nekdaj skupno privzete vrednote. Velesile, ki so se doslej vsaj poskušale predstavljati kot braniki demokracije in svobode, sedaj politiko odkrito gradijo na podlagi vojaške, ekonomske premoči in biznisa kot aduta, ki opravičuje ozemeljske apetite in čisto zasebne interese. Beseda »zmeda« morda najbolje opiše duh časa, ko komaj dohajamo tektonske in nerazumljive premike v svetu, ko noben civilizacijski dosežek ni več samoumeven, ko niti ni jasno, po katerih pravilih se dogodki ali reakcije nanje odvijajo. Vse bolj odvisni postajamo od netransparentnih, nerazumljivih in brutalnih finančnih silnic (tudi genocid je biznis, kot nas je naučila Francesca Albanese) ali zgolj kapric voditelja najmočnejše države na svetu.

V drugi polovici 20. stoletja je pomemben del teorije kritično prevpraševal pojem univerzalnega in občega kot vsaj implicitno avtoritarnega, kolonialnega, izključujočega. Koncept univerzalnosti in univerzalnih vrednot je bil v resnici plen raznoraznih interesov, politične hipokrizije, predvsem tistih na pozicijah moči, še posebej kapitalskih. In dejansko se je tudi tedaj, ko je listina človekovih pravic lahko računala na podpis vseh članic Združenih narodov, zdelo, da so te temeljne skupne vrednote pogostokrat alibi za to, da se jih sistematično krši (tudi na tako imenovanem razvitem Zahodu).

Toda v luči trenutne razgradnje ideje skupnega v imenu tistih, ki poskušajo zlepa ali zgrda pač uveljaviti svoje »naravne« interese, lahko vidimo, da odpoved univerzalnemu prinaša še večjo katastrofo kot vztrajanje pri abstraktnem idealu. To velja še toliko bolj, če opustitev univerzalnosti razumemo kot odpoved minimalnemu skupnemu okviru, skupnemu jeziku, ki je – če nič drugega – omogočal, da se lahko prepiramo o specifičnih družbenih temah, kar je dokazovalo vsaj, da še prepoznavamo nekatere agende kot skupne. Danes smo vse bolj potisnjeni vsak v svoj mikrouniverzum, od koder z drugimi sorodnimi otočki vse redkeje najdemo (ali iščemo) stik. Digitalni prostor, še posebej z doomscrollanjem in posledično brain rotom, je morda najlepši prikaz razgradnje občega in skupnega, socialna omrežja in digitalne platforme pa učna ura pospešene individualizacije in poglabljanja konfliktov, od katerih najbolj profitirajo tehnomogotci.

Kam torej lahko bežimo, ko se slabo staro sesuva v imenu še slabšega novega? Eden zelo pogostih motivov v aktualni popkulturi je postalo življenje bogatih. Te reprezentacije, navadno eksplicitno uperjene proti bogatašem kot ekscesnim, obscenim, norim, zločinskim, so po drugi strani zelo dvoumne. Zdi se, da je preokupacijo z bogastvom in bogataši razplamtela uspešnica Crazy Rich Asians iz leta 2018, ki je pod krinko romantične komedije začela nekritično glorificirati objekte razkošja noro bogatih Azijcev. Seriji Nasledstvo in Beli lotos sta se problema bogastva in moči lotili nekoliko bolj subtilno, tudi z obilico humorja, a zdi se, da obe sporočata predvsem, da je bogastvo sporno, ker so bogataši slabi ljudje. Kot bi bila naraščajoča družbena neenakost upravičena, če bi izjemne privilegije, moč in razkošje uživale boljše osebnosti. Tudi Netflixova produkcija se ujame v sorodno past, pri čemer serije, kot sta The Perfect Couple in letošnja Sirens, podajajo moralno obsodbo bogatešev, a se v isti sapi nekritično naslajajo nad luksuzom, ki si ga lahko privošči najbogatejši razred. Eksplicitno zgražanje v teh nadaljevankah hote ali nehote afirmira bogastvo kot najsvetejšo družbeno vrednoto.

Ti primeri so zanimivi prav zato, ker detektirajo realno družbeno rano (krivično distribucijo družbenega bogastva), a jo v isti gesti oropajo družbene, sistemske razsežnosti. Tako ni naključje, da skoraj vse omenjene serije nesramno bogastvo povežejo z zločinsko, detektivsko zgodbo. V tem sicer lahko prepoznamo metaforo bogastva kot sile, ki nujno korumpira, a spet tem reprezentacijam pogosto umanjka to, kar lahko najdemo v mnogih filmih klasičnega Hollywooda tridesetih in štiridesetih let (dobra primera sta Lubitscheve Težave v raju in Sullivanova potovanja Prestona Sturgesa) – namreč premisa, da partikularni zločini niso nič v primerjavi z zločinom socialnih razlik. Zločinski je sistem, ki noro bogate Zemljane proizvaja na račun revne globalne večine.

Razlika med upodobitvami bogastva v klasičnem in sodobnem Hollywoodu je pomenljiva. V obeh obdobjih je bila družbena kriza velika in razredne razlike so bile v nebo vpijoče, in v obeh obdobjih je bilo producentom jasno, da navadni ljudje raje gledajo razkošne palače, sijajne modne kreacije, drage avte in eksotične tehnološke igrače, kot da bi se morali še v filmu soočati z revščino, ki jo doživljajo doma. Toda tudi izjemno popularne klasične komedije, kot sta bili My Man Godfrey in Lady Eve, so znale ob vsem blišču in šarmantnosti bogastva odpreti kritično perspektivo nanj.

Glorificiranje prestižnih, modnih, trendovskih objektov, kot ga srečamo v sodobni produkciji, ni le znak totalne komodifikacije družb in življenj, ampak kaže na nek globlji družbeni premik, ki je ideje socialne države in solidarnostnih mrež zamenjal za individualni uspeh, ki ga utelešajo prav bogastvo in luksuzni življenjski slog. Kot da smo vsaj na nezavedni ravni sprejeli, da družba več ne obstaja, obstajajo pa uspešni posamezniki in posameznice, ki jih lahko prepoznamo po zavidanja vrednem premoženju. Slogan na majici po navdihu Alana Forda – »Bolje biti bogat kot ne biti« – duhovito povzema to novo konstelacijo: usoda naše biti se odigrava v razmerju do tega, koliko imamo pod palcem.

Nikjer ni to bolj očitno kot v manosferi in pri mlajših moških, kjer dobi obsesija z bogatimi tudi veliko bolj srhljivo inačico. Andrew Tate, Elon Musk, Jordan Peterson in sorodni vplivneži so status veličin z milijoni sledilcev dobili tudi po zaslugi svojega premoženja. V njihovem primeru lahko razberemo, da se je logika družbenega čaščenja veličin obrnila: ne gre več za to, da nekoga cenimo, ker je z znanjem ali predanim delom uspel, pač pa bogastvo neposredno jamči za izjemnost oseb, ki ga posedujejo. Tako jim ekonomski uspeh vsaj pri zvestih sledilcih daje amnestijo za vse, tudi za kršitve zakona ali za zločine, saj njihov gmotni položaj vnaprej opravičuje njihove ekscese. Vsaj delno, a dovolj prepričljivo se je fenomena mladoletnih sledilcev moškosfere dotaknila serija Adolescenca.

Moč in vrednost, ki ju zvesti sledilci pripisujejo bogatašem in bogastvu in katerih hrbtna plat je gojenje odprte sovražnosti do žensk, drugačnih, pravzaprav vseh šibkih, nas ne bi smela presenečati. Pobeg v potrošništvo, v nakupovalno središče, je poslednja oblika religije – tam se nahajata ves družbeni smisel in osebna sreča ali, bolje rečeno, obljuba sreče na koncu neprekinjene verige nakupov.

In po svoje lahko razumemo čar družbene vezi, ki je organizirana kot kupo-prodajna transakcija: je enostavna, logična, oropana čustvene navlake običajnih razmerij. A obenem moramo zatekanje v transakcijske vezi videti kot simptom časa, v katerem druge formalne in neformalne oblike skupnega življenja in druženja počasi izgubljajo smisel za individuume. Razlog za to ne more biti preprosto v tem, da so problemi, s katerimi se soočamo danes, prehudi. Pomislimo samo na devastacijo druge svetovne vojne in še bolj po njej, ko sta bila Evropa in ob njej dobršen del sveta porušena in lačna, a je vendarle prevladal entuziazem, vera v drugačno prihodnost. Zakaj so denimo delovne brigade v socialistični Jugoslaviji zbujale zanos med ljudmi? Kako je mogoče, da v časih velikega pomanjkanja, devastacije in živih vojnih ran oziroma travm nastane družbena klima, ki množice poveže z neko vizijo prihodnosti (tudi če se ta v retrospektivi izkaže za pomanjkljivo ali vsaj delno problematično), in kako je po drugi strani mogoče, da v času relativne preskrbljenosti vsaj našega dela sveta živimo pod vtisom, da smo prihodnost že zdavnaj zapravili in nas čaka le še vse najslabše?

Odgovor po mojem tiči natanko v odsotnosti politike, ki bi znala okoli resnih problemov organizirati državljane. Lekcije, da lahko skupno soočanje s hudimi krizami, četudi povezano z odpovedovanjem, trudom in muko, paradoksalno prispeva k osmišljanju družbenega življenja, noče ali ne zna razumeti nihče na levici. Desničarski populisti imajo več občutka za zagate »navadnega« človeka, a njihova vizija skupnosti stoji prav na izključevanju drugačnih in šibkejših. Trumpov vzpon na oblast, pa tudi lokalni megadogodek, Thompsonov koncert v Zagrebu, dokazujeta, da natanko ta politika, ki domoljubje prodaja pod zastavo slabo prikritega fašizma, mobilizira impresivno število ljudi in je postala priljubljena eskapistična destinacija. Spet se torej vračamo k temu, da pomanjkanje imaginacije v progresivni politiki spodbuja potrebo po raznoraznih pobegih, nekaterih osvobajajočih, drugih pa vsaj dolgoročno izjemno škodljivih ali celo katastrofalnih.

Ljubezen v tem eskapizmu v fantazme bogastva nima preveč dobrih obetov, vsaj če sodimo po njenih aktualnih popkulturnih reprezentacijah. Materialists, trendovski film letošnjega poletja režiserke in scenaristke Celine Song, problem ljubezni veže natanko na premoženjsko stanje: naj ženska, ki se ji je uspelo izviti iz gmotne negotovosti, sprejme bogatega snubca, ki ji obljublja vseživljenjsko  preskrbljenost, ali nekdanjo ljubezen, ki ji lagodnega življenja ne omogoča? V Noro bogatih Azijcih mora protagonistka družini bogatega snubca dokazati, da se je sposobna pokoriti družinski tradiciji in njenim vrednotam, da je skratka vredna njihovega premoženja. Anora, letošnji oskarjev zmagovalec, si glede ljubezni in bogastva ne dela nobenih utvar: zakon z revno prostitutko lahko mladi ženin brez trzljaja in brez posledic zavrže, ko postane odvečna za njegove pregrešno bogate starše. V tem pogledu je bil film s sorodno premiso, Čedno dekle, pred skoraj štiridesetimi leti zanimiv s svojo utopično vizijo ljubezni kot transformativne sile: bogastvo je v tem filmu – četudi predmet fascinacije – podvrženo kritiki, tako da se mora protagonist, vase zagledan premožnež, spremeniti (in spremeniti svoj poslovni model), če naj si prisluži tisto, česar naj se ne bi dalo kupiti – ljubezen.

Ni naključje, da Hollywood ljubezen tematizira v okviru potrošništva in premoženjskega stanja. Utopije, ki bi se osredotočale na solidarnost, politično osvoboditev, tovarištvo  – torej reči, ki se upirajo transakcijski logiki –, vse teže najdemo tudi v najbolj fantazijskih žanrih. Eskapizma v popkulturi torej ni preveč, premalo ga je, predvsem pa je premalo ambiciozen in drzen – tak, ki bi si nam upal ponuditi vizijo drugačne družbene vezi.

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 410.