LUD Literatura

Srečni konci

Junijska kolumna

Iztok Ilc

Junij je mesec ponosa. To obdobje ni izbrano po naključju, temveč gre za ohranjanje spomina na stonewallske upore, ki so se zgodili konec junija 1969 v New Yorku in označujejo začetek sodobnega boja za pravice kvir oseb. In ponos, ki ga večina ne razume, češ, na kaj biti ponosen, se navezuje ravno na pogum, odločnost, vztrajnost, zagrizenost in neomajnost na aktivistični poti. Če nič drugega, lahko citiram Suzano Tratnik, ki je izjavila, da je ponosna na to, da se ji v vseh teh letih aktivizma še ni zmešalo. Za bolj plastično ponazoritev pomembnosti gibanja kvir oseb za njihovo pripoznavo ter odpravo sistemskih in nesistemskih diskriminacij ponujam svojo misel: odprava sistemskih diskriminacij do kvir oseb je enak civilizacijski dosežek kot prepoved suženjstva, svoboda govora, splošna volilna pravica ali javno zdravstvo, če jih poudarim samo nekaj.

Za vidnost in izgradnjo afirmativnega odnosa do kvir oseb ali katerihkoli drugih manjšincev je pomembna tudi reprezentacija v umetnosti. In seveda ne kakršnakoli – ta manjšincev ne sme prikazovati v stereotipnih vlogah, kakršne so zanje odredili večinci. Pri kanonizaciji ali umeščanju kvirovskih avtorjev ali tematik v založniške programe nemalokrat za kriterij postavimo »univerzalnost« sporočila. Univerzalnost je sicer varna, a hkrati lahko povozi mnoštvo partikularnosti, ki so lahko veliko bolj pregnantne ter ponujajo sveže miselno gorivo in nov pogled na svet. Sam sem se že zalotil, da sem kakšno delo prebral na hitro, ker sem na podlagi številnih bralnih izkušenj z »univerzalnimi« deli vnaprej vedel, kako bodo opisani nastopajoči in strukturirani odstavki.

Čeprav je založništvo v zadnjih desetletjih popravilo sliko in začelo umeščati v programe tudi kvir vsebine, pa kar nekaj klasik še vedno ostaja neprevedenih. Pri umeščanju manjšinskih literatur vedno naletimo na težave, kako jih izbrati: ali po strogo kakovostnih kriterijih ali po tem, da dajejo glas neki manjšini. V prvem primeru so prav pri manjšinski literaturi odločevalci nerazumno strogi in poraja se odkrito vprašanje, ali je po istih vatlih res ocenjeno tudi vsako strejt delo. Nič čudnega, da so se za kvir literaturo ustanovile specializirane založbe. Kot izpostavi Susan Stryker v delu Queer Pulp (2001), so ravno ameriške pogrošne založbe v petdesetih in šestdesetih letih dale priložnost mnogim pisateljicam, da so njihova dela ugledala luč sveta, ker sicer nikjer drugje ne bi. Še toliko pomembneje je bilo za lezbične pisateljice, ker so tako izkoristile priložnost, da sodobno lezbično življenje prikažejo realistično, česar prej na literarni sceni ni bilo. Pri nas je pionirsko delo opravil Brane Mozetič z zbirko Lambda pri založbi Škuc. A skrb za manjšinsko literaturo ne more biti preložena zgolj na en subjekt. Na tnalo dajem večje založbe, za katere čakam, da se zganejo pri naslednjih delih:

 

James Baldwin: Giovannijeva soba (Giovanni’s room, 1956)

Jamesa Baldwina (1924‒1987) je slovenska javnost spoznala že v letih, ko je bil še živ, in prevodi njegovih del niso veliko zaostajali za izvirniki. Lega 1964 je bil preveden esej »Drugič ogenj« (»The Fire Next Time«, izv. izšel 1963, prev. Janez Gradišnik); leta 1965 roman Pojdi in povej gori (Go Tell It to the Mountain, izv. 1953, prev. Mira Mihelič); leta 1969 Druga dežela (Another Country, izv. 1962, prev. Mikla Mirtič-Saje); If Beale Street Could Talk (izv. 1974) pa kar dvakrat, kot Pesem črnske ulice (1977, prev. Gitica Jakopin) in Šepet nežne ulice (1977. prev. Seta Oblak). V sorazmerno spodobnih intervalih smo dobili v prevodu nekaj njegovih osrednjih del. Vendar je vmes kar opazna škrbina, in to je Giovannijeva soba, ena od osrednjih klasik ameriške (ali tudi svetovne, kakor vzamete) gejevske književnosti. Nemogoče bi bilo, da prevajalci ali uredniki zanjo ne bi vedeli. Nima smisla za nazaj očitati homofobije, a je ta nedvomno vzrok, zakaj te in nekaterih drugih klasik niso prevedli. Niso sicer vse gejevske klasike doživele takšne ignorance, prevedeni so bili na primer Mannova Smrt v Benetkah (1912, prev. Herbert Grün, 1951) ali Gidovi Ponarejevalci denarja (1925, prev. Bogomil Fatur, 1964), pa tudi kakšna druga dela, v katerih je »homoseksualnost« opisana po ovinkih, skozi metafore ali skozi karikirane like dekadentnih, trpečih, umirajočih ali drugače bolehnih karakterjev. Predvsem pa neafirmativno.

 

M. Forster: Maurice (1913‒1914)

M. Forster (1879‒1970) je pri nas še najbolj znan zaradi filmov, posnetih po njegovih delih, kot sta Soba z razgledom (rež. James Ivory, 1985) in Howardov kot (rež. James Ivory, 1992), ne pa toliko po knjigah, kar lahko sklepamo po tem, da je prav Soba z razgledom (A Room with a View, 1908) pri nas izšla šele leta 1988 (prev. Janez Gradišnik), po uspehu filma iz leta 1985 in 80 let po izvirniku, istega leta pa tudi ponatis prevoda Potovanja v Indijo (A Passage to India) iz leta 1953 (tudi v Gradišnikovem prevodu). Vsega skupaj je Forster med letoma 1905 in 1924 napisal šest romanov. Med njimi tudi roman Maurice, ki ga je po nastanku spravil v predal in je bil izdan šele leto po njegovi smrti 1971. Razlog je bila seveda odkrita gejevska tematika. (Ne smemo pozabiti na dejstvo, da je bila homoseksualnost v Angliji dekriminalizirana leta 1967.) Seveda je tudi ta roman ekraniziran (rež. James Ivory, 1987; malo trivie: v njem nastopa Hugh Grant v svoji prvi večji filmski vlogi kot Mauriceov nesojeni ljubimec Clive). In seveda tudi ta ni preveden. Kritiki pravijo, da je Maurice Forsterjevo najšibkejše delo. Toda ena od vrednosti tega romana je srečen konec, kar je ena od redkih karakteristik del s kvir vsebino iz tistega časa, saj je pozitivna obravnava kvir razmerij nemalokrat veljala za obsceno in bila tako podvržena zakonskemu preganjanju. Poleg tega je roman pomemben tudi zato, ker glavnega junaka, intelektualca Mauricea, na koncu poparčka z Alecom, pomočnikom lovskega čuvaja, kar neposredno pokaže na mešanje družbenih razredov v kvir skupnosti, česar v drugih »interesnih« krogih ni zaznati. O tem piše tudi francoski filozof in pisatelj Didier Eribon in odkrito priznava, da so bili gejevski bari zanj prostor, kjer je srečeval geje iz višjih družbenih slojev, ki so ga uvajali v »kulturo«, česar sicer nikjer drugje ne bi doživel. Dejstvo je, da se ekonomski razredi ne mešajo, mogoče so se kratek čas v socializmu, pa še takrat je bilo zelo jasno, kdo ima kakšen pedigre.

 

Patricia Highsmith: Carol (1953)

Carol je spet delo, ki ga bolje poznamo po filmu (2015, rež. Todd Haynes) kot po literarni inačici, Patricio Highsmith pa po seriji o psihopatu Ripleyju. Dobro poznamo film Anthonyja Minghelle Nadarjeni gospod Ripley (1999), na francosko priredbo iz leta 1960 V zenitu sonca (Plein Soleil, rež. René Clément) z izjemnim Alainom Delonom v glavni vlogi pa so večinoma že vsi pozabili, ko so pisali o zadnji adaptaciji z naslovom Ripley za Netflix (rež. Steven Zaillian). Patricia Highmisth je Carol sprva objavila leta 1953 pod psevdonimom Claire Morgan in z naslovom The Price of Salt, šele leta 1990 je bil roman ponatisnjen pod avtoričinim pravim imenom in z naslovom Carol. Carol je v zgodovini lezbične literature prelomna, saj ima (vsaj približno) srečen konec. In tudi ta roman v istospolnem razmerju združi osebe iz različnih, celo nasprotnih družbenih razredov, Carol pripada newyorški visoki družbi, Therese pa se skuša uveljaviti kot scenografka, medtem ko dela v prodajalni igrač.

 

V našem mehurčku, v katerem se večinoma srečujemo kulturni delavci, ki »izkazujemo vrhunskost«, pričakujemo, da bo umetnost miselna, edukativna, raziskovalna – če to ni, je nimamo za umetnost, temveč za zabavo, za okras. In vse prevečkrat in popolnoma po nepotrebnem v ta predalček porivamo zgodbe s srečnimi konci. A priznajmo si, da imamo vsi globoko željo po srečnih koncih, po sladkobnem, tako kot imamo radi tortice. Čeprav tortica ni nujna za preživetje, radi posežemo po njej, saj nas spravi v dobro voljo.

Značilnost lahkotne umetnosti, zaradi katere si je prislužila vihanje nosu, je ponavljanje vzorcev. A tudi kadar si zaželiš preproste tortice, takšno vnaprej pričakuješ. Brez nepričakovanih kombinacij okusov in nenavadnih tekstur ti mora tortica dajati občutek domačnosti in varnosti. To pričakovanje enakega je v eni od svojih hudomušnih misli do skrajnosti prignal Andy Warhol, ki pravi: »Očitno večina ljudi rada gleda stvari, ki so v bistvu iste, dokler so podrobnosti različne. Jaz pa sem čisto nasprotje: če že mislim sesti in si ogledati isto stvar, ki sem jo videl večer prej, nočem, da je v bistvu ista ‒ hočem, da je natanko ista. Ker večkrat ko si ogledaš natanko isto stvar, vse bolj izgublja pomen, ti pa se počutiš vse bolje in vse bolj praznega.« Lahko bi to izjavo preobrnili v satiro, da pravzaprav opisuje zenovsko prakso, pri kateri s ponavljanjem izprazniš duha begavih misli, a tudi brez budističnega ekskurza je izjava po svoje kar smiselna. Razvedrila si želiš, ker si želiš, da se ti um izprazni.

Če to prenesemo na kvir zgodbe s srečnimi konci (srečni konci so vedno enaki, nesrečni so nesrečni vsak na svoj način), se lahko terapevtsko otreseš misli o stereotipiziranju kvir oseb in njihovem spopadanju s še vedno neafirmativnim odnosom družbe, ki jih obdaja. In vsaj za tistih nekaj minut se ob tovrstnem antidepresivu brez stranskih učinkov počutiš bolje.

Zakaj toliko poudarjam pomen srečnih koncev? Za pripadnike manjšine ni dovolj, če so reprezentirani v okviru kakovostne ali vrhunske umetnosti kot tragični, samoizpraševalni, trpeči ali ekscentrični posebneži, skoraj enako ali celo bolj pomembno je, da so predstavljeni v medijih široke potrošnje kot realistični, vsakdanji ljudje, ki doživljajo tudi srečne ljubezni in izpolnjujoča razmerja. Srečni konci so za nas preprosto afirmativno in emancipatorno dejanje, ki ti pusti dihati in ti daje upanje, da je tudi to mogoče. Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu. In želim, da bi srečne konce doživljali_e vsi_e kvir bratje in sestre in še drugi_e vmes na Madžarskem, v Italiji, na Poljskem, v Rusiji, v Gruziji, v Savdski Arabiji, v Iranu, v Iraku, v Gazi …

O avtorju. Prevajalec in prevodoslovec Iztok Ilc (1977) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral francoski jezik s književnostjo in japonologijo. Po diplomi se je aktivno začel ukvarjati s književnim prevajanjem iz japonskega in francoskega jezika. Njegovo osrednje zanimanje je, kot sam pravi, zapolnjevanje belih lis poznavanja japonske književnosti v Sloveniji. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V kraljestvu knjig

    Agata Tomažič

    V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

  • Madžarska literarna kritika in slovenska literatura: izzivi in možnosti v 21. stoletju

    Dávid Zelei

    Za doživeto kritiško življenje je klišejsko potrebno troje: raznoliki, večbarvni mediji; javnost, odprta za kulturno usmeritev; ter seveda pogumni, široko misleči in prepričljivi “influencerji” (kritiki) z močnim značajem in ugajajočim slogom.

  • Toleranca v modi?

    Urška Gabrič

    Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.