Sodbo bomo spoštovali

V javnosti, zlasti v političnem prostoru, je veliko govora o »spoštljivem dialogu«. Načeloma smo vsi radi nekonfliktni, ker ostro izrečene besede zapletene situacije samo poslabšajo, dokler kateri od vpletenih ne odneha. Vendar je ravno ta pregovorna besedna zveza, »pametnejši odneha«, nemalokrat razlog, da agresija in netoleranca na koncu zmagata. Popustljivost ima svoje meje in pridejo trenutki, ko moramo proti agresiji nastopiti ostro in odločno, tudi neizprosno, če je treba.

Agresija pa se ne kaže samo s fizičnim nasiljem; nemalokrat smo priča pasivni agresiji ali pa čustvenemu izsiljevanju, tudi na ravni države. Kadarkoli predstavniki oblasti začnejo manipulirati z dejstvi, kadar ne opravijo svojega dela, kadar se izmikajo odgovornosti in podobno ter to kar naprej ponavljajo, se spričo reakcije oškodovancev, ki nakopičene jeze ne morej(m)o več skrivati, takoj zatečejo v osladno priklicevanje »spoštljivega dialoga«, v katerem je kritika sicer zaželena, vendar mora biti »konstruktivna«, sicer bomo označeni za »nekulturne«.

V jezikovni pragmatiki spoštljivost in vljudnost nista enaki jezikovni strategiji. »Medtem ko je ›spoštljivost‹ prihranjena za izraze spoštovanja do ljudi z višjim statusom, izraz ›vljudnost‹ v pragmatiki pokriva vse izbire v jezikovni rabi, ki so povezane s potrebo, da ohranimo integriteto ljudi, tj. njihovo javno samopodobo« (Jef Verschueren: Razumeti pragmatiko, str. 70). Spoštovanje torej označuje odnose med hierarhično različno umeščenimi ljudmi, vljudnost pa je nabor govornih strategij, s katerimi od sogovornika nekaj zahtevamo, vendar svojo zahtevo oblikujemo tako, da se sogovornik ne bi počutil napadenega. Npr.: »Prosim, zaprite okno.« Namen je, da nagovorjeni zapre okno, a ta ukaz oblikujemo tako, da ne izpade kot napad. Če bi vsakodnevno komunikacijo ogolili do samega bistva podajanja informacij, bi ta izpadla robotsko in grobo. Rečemo »S pogovorom bomo začeli, obiskovalce vljudno vabimo, da zasedejo svoje prostore v dvorani«, ne rečemo pa »Začeli bomo, sedite in utihnite«. K vljudnosti se zatekamo tudi, kadar želimo ohraniti svojo integriteto, se pravi kadar zahtevo zavrnemo: »Žal mi je, ampak ali lahko pustimo okno odprto, res je zadušljivo.«

Vljudnost in spoštljivost imata torej različni intenci. Poleg tega je vljudnost stvar forme, kar pomeni, da si lahko super vljuden, a je vsem jasno, da nekoga pravzaprav ne spoštuješ, ga ponižuješ, preziraš ali pa vljudnost uporabljaš za ustvarjanje komičnih učinkov. Je, skratka, krasno orodje, da nekoga pošlješ v tri krasne, ne da bi ti na drugi strani lahko karkoli očitali, saj formalno ne rečeš nič napačnega: »Hvala za odgovor. Veseli me, da ste izrazili željo po sodelovanju, vendar mislim, da so naši pogledi preveč različni, da bi to učinkovito izpeljali. Lp.«

Če so te jezikovne strategije vljudnosti še enostavno določljive, pa se zatakne pri spoštljivosti, saj pri tem stopamo na področje čustev. Poleg sistemskega spoštovanja do hierarhičnih avtoritet spoštovanje čutimo tudi do nekoga, ki ga občudujemo zaradi njegovih dosežkov ali ki nam je čustveno blizu.

V japonščini in mnogih drugih jezikih sta stopnji vljudnosti in spoštljivosti vpisani v same jezikovne oblike. Vljudnost oziroma formalnost usvojimo dokaj hitro, saj je to prvo, česar se naučimo, in približno primerljivo z našim vikanjem, medtem ko se spoštljivega jezika učimo šele na višjih stopnjah, saj zahteva obvladovanje ločenega nabora glagolskih, redkeje pridevniških oblik ter izrazov za naslavljanje. Ob usvajanju slovnice se je treba naučiti tudi mest izrekanja, se pravi, v katerih govornih situacijah je izraze spoštljivosti primerno uporabljati. Kajti kot smo že videli, preveč spoštljivosti ali vljudnosti povzroči čisto druge učinke (posmehljivost, komičnost, prezirljivost). Ker je to zapleteno shemo težko usvojiti, se sam raje držim kar nevtralnega formalnega sloga.

V evropskih jezikih je stopnja jezikovno izražene spoštljivosti stvar praktično nepreglednih konvencij, ki se spreminjajo skozi čas, med prostori in tudi med različnimi populacijami. Včasih se zgodi, da se prevajalci ne moremo zediniti o registrih, zlasti pri prevajanju dialogov. Kar se nekomu zdi nevtralno, drugi čuti kot čustveno investicijo. Vsi ti spoštljivostni izrazi, perifraze in jezikovne konvencije so najbolj razplasteni v družbah, ki so tudi sicer družbeno najbolj razslojene, v družbah, v katerih so manire narekovali plemstvo, visoka duhovščina in visoko meščanstvo, nižji sloji pa so si to poenostavljali in prilagajali. In če to primerjamo s slovenščino, v kateri se protokolarni, visoki plemiški slog ni razvil v tolikšni meri kot na primer v Franciji ali na Japonskem, nam kaj hitro zmanjka jezikovnega gradiva in moramo pri prevajanju uporabiti ves možen arzenal in domišljijo, da poustvarimo včasih tudi majhne razlike v jezikovnih registrih.

Jezikovno vljudnost torej uporabljamo, da ohranjamo minimum družbene olike. Ob tem pa se v javnem govoru pričakuje tudi spoštljivost, kar samo po sebi sicer še ne bi bilo tako problematično, če ne bi bila spoštljivost pričakovana tudi do stvari, do katerih po mojem mnenju ne bi smeli imeti drugačnega odnosa, kot je gola korektnost. Na primer v uradnih postopkih. Ti obstajajo zato, da država funkcionira, da je državljanom zagotovljena enaka obravnava, sicer bi zdrsnili v anarhijo delovanja po vsakokratnem občutku. Seveda postopki iz nas izvabljajo čustvene reakcije, saj se v stikih z državo nehote počutimo nemočne in ogrožene, napake v postopkih nam lahko navsezadnje povzročijo veliko sivih las, hkrati nas grabi še jeza, ker ne razumemo jezika v postopkih, saj ta ni prilagojen navadnim uporabnikom, temveč ostaja v domeni strokovnega. V tej luči se nizka funkcionalna pismenost ne kaže več kot samo problem jezikovnih uporabnikov. Še sam sem pri zadnji oddaji davčne napovedi naredil napako zaradi popolnoma dvoumne formulacije, iz katere nisem mogel razbrati, v katero kategorijo davčnih zavezancev sodim. Ta čustvena investicija je tako torej čisto naravna. Problem nastane, ko se čustveno investirajo tisti, ki se po uradni dolžnosti ne smejo, in zgodi se, da zavlačujejo postopke, ker jih je strah pred očitki drugih (v smislu – tudi če zakon nečesa ne prepoveduje, mi tega za vsak primer ne bomo dovolili), iz brezbrižnosti (znameniti »molk organa«), pa tudi škodoželjnosti ni malo (dolgotrajno pridobivanje državljanstva).

Moj oče je odvetnik. V strokovnih krogih še kar znan, ker je ob rednem odvetniškem delu redno publiciral strokovne članke ter tu in tam predaval. Še v pokoju redno piše in razmišlja o pravnih vprašanjih. Ko se pogovarjava o tem in onem, mi pogosto potoži, kako se malomarno uporabljajo izrazi na mestih, kjer nimajo kaj iskati, vsebina povedanega pa se s tem izbriše ali pa je sploh ni. Eden od takšnih primerov, ki ga širša javnost pogosto sliši, je: »Sodbo bomo spoštovali.« Senior je o tem dokaj oster: sodbo je treba upoštevati, se ji podrediti in jo izvršiti, kaj si o njej mislimo na čustveni ravni, ali jo spoštujemo ali ne, je brezpredmetno.

Javni govor je posut s praznimi označevalci, kot so »spoštljiv dialog«, »izražanje ogorčenosti«, »kulturno vedenje«, »prizadevanje«, »integriteta«, ki bolj ali manj spretno zakrivajo izmikanje odgovornosti ter ideološke usmeritve in propagandistične prijeme. Najbolj učinkoviti so tisti, ki so se v desetletjih socializacije tako globoko vpisali v nas, da niti ne čutimo več njihovega osnovnega namena discipliniranja in nadzorovanja, na primer »kulturno vedenje«, pri čemer je mišljeno vedenje, ki je zadržano, nemoteče, skorajda nevidno. Po drugi strani pa svoj cilj zgrešijo tisti retorični prijemi, ki jih oblast vpeljuje, kadar hoče javnost o nečem prepričati na hitro in na silo. Ko je Cerarjeva vlada začela postavljati varnostne ograje, je Cerar malodane abotno izjavil, da v ograji ne smemo videti ograje. Nekaj dni za tem je vzniknil genialni izraz tehnična ovira. Meni je bilo nerodno za politike, ker so tako naivno mislili, da bomo temu nasedli že kar v prvi sekundi. In če je tukaj govor o spoštovanju, oni niso spoštovali inteligentnosti državljanov, hkrati pa so izgubili spoštovanje do sebe, čeprav sam mislim, da oblasti ne smemo spoštovati, temveč jo moramo nadzorovati.

Vljudnost in spoštljivost sta družbeni konvenciji, ki nam pomagata, da sploh lahko preživimo skupaj in se nekaj dogovorimo, sta panaceja, hladni obkladek in kompresijska obveza hkrati. Zavezujeta nas k istim komunikacijskim vzorcem, kar zagotavlja neke vrste predvidljivost v odzivih sogovorcev, to pa daje občutek varnosti v stikih z ljudmi, ki jih ne poznamo ali nam niso blizu.

A tako kot strupenost neke snovi določa njena količina, in ne snov sama po sebi, ima tudi to »zdravilo« ‒ tako preventivno in kurativno ‒ v prevelikih količinah nasprotni učinek. V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva, saj razreševanje sporov in nesoglasij ter številne kompleksne probleme, ki bi terjali dosleden angažma in naporno usklajevanje vseh vpletenih (parola »spoštujmo drugačnost« ne pomeni nič, če ni sistematične podpore, tudi zakonske, ki bi naslavljala, zakaj je to potrebno), nemalokrat premešča na odlagališče izogibanja odgovornosti, iz česar se zaradi nedelovanja porodita jeza in občutek nezaupanja, spoštovanje pa s tem izgubi svoj pomen. Reviziji je treba podvreči tudi spoštovanje, ki ga čutimo čisto iskreno, saj nam zamegli presojo, da si ne upamo opozoriti na napake in neprimerno ravnanje avtoritet ter stvari ne znamo več poimenovati s pravimi imeni.

Ja, kar zapletena reč, to spoštovanje. Rešitev iz te zagate pa je čisto preprosta. Reče se ji: kritična distanca.