LUD Literatura

Ogljičnost črke

Februarska kolumna

Iztok Ilc

Umetna inteligenca je pošteno zamajala jezikovne poklice. Leto 2023 je minilo v seriji manifestov in izjav različnih mednarodnih organizacij s pozivi k regulaciji umetne inteligence, da bi bilo avtorsko delo bolje zaščiteno, človekova ustvarjalnost pa bolj cenjena.

Ob pravnih, etičnih in filozofskih posledicah tehnologij umetne inteligence pa velja pozornost nameniti tudi njihovemu vplivu na okolje.

Nedavno sem se udeležil webinarja Ekološka cena prevajanja z nevronskimi mrežami v organizaciji evropske sekcije Mednarodne zveze prevajalcev (FIT Europe) na temo ogljičnega odtisa umetne inteligence in velikih jezikovnih modelov.

V človeški naravi je, da okoljevarstveno ozaveščenost najprej prakticiramo s stvarmi, ki so vidne in otipljive: ugašamo luči, zapiramo vodo, ločujemo odpadke, uporabljamo javni promet … V drugi krog ukrepov, ki so nam še prezentni, sodijo kupovanje lokalno pridelane hrane, izogibanje hitri modi, prehod na rastlinsko prehrano, a si pri tej drugostopenjski ozaveščenosti hitro dajemo odpustke. Redkokomu pade na pamet, da bi se v dobro planeta odpovedal čokoladi, kavi, bananam, ingverju, mangu – ti seveda v naše kraje ne pridejo peš, temveč s tovornimi ladjami, ki so bile na primer leta 2018 odgovorne za 2,9 odstotkov vseh človeških emisij CO2..

V tej hierarhiji ozaveščenosti bi lahko rekli, da je nekje na dnu lestvice zavedanje, kaj za okolje pomeni shranjevanje naših cenjenih pisnih in fotografskih izdelkov v oblakih in nadalje uporaba strojnih prevajalnikov in urejevalnikov besedil ali generativnih orodij, kot je ChatGPT, čeravno vse te operacije potekajo na čisto konkretnih strojih iz čipov in drugega špagovja.

Umetna inteligenca se uči iz orjaških količin podatkov (prosim, ne zamerite mi, če bom s kakšnim napačnim terminom brcnil mimo, srž tega zapisa je drugje), ki so shranjeni v podatkovnih centrih. Digitalni prehod, ki v mnogočem sloni na zmogljivosti UI, se pogosto enači z zelenim prehodom, vendar se vse bolj kaže, da digitalno ni nič bolj čisto od analognega, samo da onesnažuje na manj očiten način, proizvedene smeti pa se nalagajo daleč od naših oči.

Okoljski odtis podatkovnih centrov in podobnih strojev za obdelavo podatkov merimo po različnih parametrih: porabi energije, proizvodnji strojne opreme, porabi vode … Če se ustavim na primer pri strojni opremi, so zanjo potrebne različne kovine in elementi, od bakra do mangana. Usoda nekaterih izmed teh je, da se izkopavajo samo na določenih koncih sveta, po navadi v državah s slabo ali nikakršno zakonsko regulacijo, najbolj znani primeri so Kongo, Bolivija in Čile, kjer so delavci podvrženi brutalnim delovnim razmeram, kjer ni redka otroška delovna sila, vpliv na okolje pa je gromozanski.

Če nam je še nekako jasno, da te stroje poganja elektrika, ki je bolj ali manj »zelena«, je treba imeti v mislih tudi vpliv na lokalno okolje, v katerem stojijo podatkovni centri. Največji problem je raba velikanskih količin vode za hlajenje, kar je lahko velik udarec za lokalne skupnosti. Tehnološka podjetja skušajo ta dejstva uravnotežiti s perfidnimi metodami greenwashinga, na primer s kupovanjem gozdov na drugih koncih sveta, kar pa lahko zamaje lokalna drobna gospodarstva in oskrbo s hrano, saj ljudje nimajo več dostopa do zemlje, ki je odslej v imenu okoljevarstva zanje nedostopna.

Vse to pa prekriva plašč netransparentnosti, saj tehnogiganti podatke o porabi električne energije in vode razkrivajo na prostovoljni osnovi. Google se je sicer zavezal, da bo do leta 2030 prešel na ogljično nevtralnost, vendar večinoma na ravni rabe električne energije in potovanj svojih zaposlenih, manj pa so njegova prizadevanja razvidna pri proizvodnji strojne opreme, izkopavanju rudnin, izravnavi emisij … Ocenjuje se, da je bilo leta 2021 po svetu več kot 8.000 velikih podatkovnih centrov, ki se zaradi prej naštetih vplivov na okolje že soočajo z aktivizmom proti svojemu delovanju.

Ko bomo naslednjič odprli DeepL, shranili 10 verzij istega teksta v oblak, ker se nam zdi vsaka sprememba ključna, ali se naslajali nad haluciniranjem UI, si lahko slabo vest olajšamo s podatkom, da nimajo vse operacije, ki jih vržemo v strojna orodja ali hranimo v oblaku, enakega ogljičnega odtisa. Obdelovanje besedil (klasifikacija, ekstrakcija, urejanje, hranjenje) ima manjši ogljični odtis, ta se postopoma veča do obdelave in generiranja slikovnega gradiva. Razlika še zdaleč ni majhna, če se prav spomnim drsnice z webinarja, se razlike v gramih izpusta CO2 na 1000 vnosov raztegnejo v razmerje 1 : 100, tako da ko objavite na družbenih omrežjih kak strojno generiran mem, boste pustili večji odtis kot pri objavi zgolj besedilne domislice.

Pred nekaj meseci je bila v Pamploni neka manjša konferenca, na kateri je bilo govora o okoljskem vplivu založniškega sektorja. Izsledke poznam samo posredno, po poročanju enega od kolegov, ki se je je udeležil. Nastopajoči so razpravljali o tem, kako bi založniški sektor naredili bolj trajnosten, saj je ob papirju in črnilu pri vplivu na okolje treba računati tudi z manj očitnimi delovnimi operacijami, kot sta plastificiranje in transport. Vprašanja so na mestu: poročilo Prihodnost evropskega knjižnega sektorja, ki ga je Evropski parlament sprejel septembra 2023, ocenjuje, da v EU na leto izide 600.000 naslovov, založništvo zaposluje pol milijona ljudi, v letu 2021 pa je imelo za 23 milijard evrov prometa. Vsekakor pomembna kulturna in gospodarska panoga. Vendar že besedovanje v prejšnjih odstavkih govori, da ima digitalni prehod, ki bi nekatere vidike analognega odpravil (ni papirja, ni prevoza, ni barvil za tisk, ni plastike) več odtenkov zelene, ki se hitro prelijejo v sivo.

Kako bi torej založniški sektor prispeval k zmanjševanju izpustov? Hmm … obstaja modna beseda »odrast«. Skratka zmanjšanje produkcije. Na načelni ravni vsi mrzimo hiperprodukcijo, se zmrdujemo nad drobljenjem sredstev, modrujemo o tem, kako bi bilo bolje imeti manj knjig, te pa bi bile bolje urejene, izbrane, promovirane, kritično ovrednotene, ipd.

Hipertrofija je vidna v vseh segmentih našega življenja: avtomobili so vedno večji, trgovin je vedno več, vedno je treba nekaj graditi, obnavljati, izvajati, organizirati, objavljati, skratka, utapljamo se v nenehnem izvajanju (v absolutni rabi brez objekta v prehodni rabi) brez pretiranega razmisleka, komu je vse to namenjeno. Vsi imamo v mislih velikega drugega, neko višjo silo, pred katero poklekamo in se ji uklanjamo. A resnica je bolj prozaična, gre za preprosto nečimrnost, lastno delovanje dojemamo kot nujno za dobrobit te družbe.

Ko govorimo o zmanjšanju produkcije, koga imamo v mislih? Kdo premore toliko samorefleksije, da bi se »pogledal v ogledalo« in si rekel: ej, mogoče pa raje počni kaj drugega, kot da publiciraš za subvencionirane spletne portale. Mogoče pa ta država ne potrebuje še enega književnega prevajalca. Kdo ja torej ta junak_inja, ki bo zmanjševanje produkcije začel_a prakticirati na sebi?

Mogoče je rešitev budistična odpoved želji. Želji po samopromoviranju, samoizražanju, ki itak ne služi drugemu kot hranjenju lastnega ega. Skratka, za začetek si moramo priznati, da smo intelektualni snobi, ki mislimo, da so naše misli nebeška mana. Vendarle ne želim žugati z nekakšnega vzvišenega podija samospoznanja, saj sem sam enak. Kot človeška bitja radi pokažemo svoje dosežke, čutimo potrebo, da smo slišani, radi sprejemamo komplimente in radi imamo všečke pod svojimi objavami.

A kako vse to narediti s čim manjšim ogljičnim odtisom?

Začnimo z majhnimi koraki. Za začetek lahko izbrišemo starodavne maile, fotografije, ki se že leta in leta valjajo družbenih omrežjih, arhive v oblakih, in predvsem ‒ se obrzdamo pri objavljanju novih … Od kolegice, ki dela za veliko mednarodno podjetje, sem izvedel, da zaposlene spodbujajo k digitalnemu čiščenju, da naj po svoji presoji brišejo stare maile, zlasti tiste s priponkami, in nerabne dokumente v oblaku. Seveda, pri tem gre tudi za računico podjetij ‒ prostor na strežnikih stane. A vseeno se nakazuje, da se je začela razvijati miselnost, da imajo tudi dokumenti v elektronski obliki še kako oprijemljive posledice za okolje.

Tako kot pri vsakem nakupovanju se vprašajmo, ali moramo res vsako stvar shraniti v oblaku, vsako besedilo dati v pregled spletnemu urejevalniku, se pokratkočasiti z umetno generiranimi besedili ali slikami na čim bolj izvirna navodila, kajti stroj, ki za naše veselje vse to počne, nekje na drugem koncu sveta izsušuje vodne vire.

O avtorju. Prevajalec in prevodoslovec Iztok Ilc (1977) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral francoski jezik s književnostjo in japonologijo. Po diplomi se je aktivno začel ukvarjati s književnim prevajanjem iz japonskega in francoskega jezika. Njegovo osrednje zanimanje je, kot sam pravi, zapolnjevanje belih lis poznavanja japonske književnosti v Sloveniji. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Orodja se nenehno spreminjajo, spretnosti in znanja ostanejo

    Martin Justin

    Razvoj umetne inteligence pravzaprav že desetletja vpliva na prevajalske poklice.

  • Sneg

    Tina Bilban

    Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

  • Ne gre le za besede, ki bi drle mimo

    Jedrt Maležič

    Dober prevod je izvirniku ne le zvest, temveč mu je siamski dvojček, stopata z ramo ob rami v isto smer.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.