Odgovor Ifigeniji Simonović

26. oktobra 2013

Draga Ifigenija!

Tvoje pismo sem prebrala kot še en dokaz, da se je treba o stvareh, ki jih omenjaš, javno pogovarjati. In jim nameniti dobrohotno energijo namesto nagajive hudomušnosti ter (ta prave) ustvarjalne nebrzdanosti. Obenem namreč priznavam, da pravzaprav ne vem, kako se odgovarja na takšna »pisma« oziroma izjave, saj so to prej kot pisma odštekani sestavki različnih žanrov, tudi umetniških zvrsti. Dokaj (navzven) »privzdignjeno«, hkrati pa (navznoter) »razžaljeno« je tvoje podajanje vsebin, ki v spretno izpeljanih figurah prej kreira kot da bi objektivno, s podprtim mnenjem ujelo situacijo na literarni, tudi družbeni sceni.

V svojem »apokrifu« se zafrkavaš na račun resnih stvari, kar mi je všeč – in sem se tudi zabavala, manj všeč pa mi je, da svoje »lahkotno barantanje s pomeni in ne-pomeni« v pismu hkrati predstavljaš kot pristno besedo, prispevek k dani temi (recimo o relevantnosti Mirinih prizadevanj, pa tudi širše), ki to ni. Malo hipokritska je takšna poteza za vse, ki bi želeli (morali? zmogli?) nadaljevati in se odzvati na tvoje besede: Česa se oprijeti, če se razlivaš na vse strani, tako motivno kot oblikovno? Ali se sploh splača razvozlavati tisto, kar si tako spretno in duhovito zavozlala do neprepoznavnosti?

Moje mnenje je, da se ne splača in je treba – če gre res za razčiščevanje stališč – ubrati drugačno noto. Drugačen diskurz – takšen, ki upošteva spoznavna dognanja, ne pa le svoj notranji občutek, ogorčeni jaz ali osebne izkušnje, ki niso nikakor povezane z domnevnim »predmetom« nekega (recimo tvojega) razglabljanja. Ali pa so, vendar zelo svojevoljno – in odtod je do zlorabe neke dobro razvite, lahko ekspresivno-prikupne lahko duhovito-nagajive pisave le en sam korak.

Sicer pa, kar zadeva tvoj pristop, bi lahko bila označena za šarmantno-alarmantno subverzantko, ki intuitivno obrača feministično subverzivno premišljevanje (ali, enostavneje rečeno: samozavestno žensko obnašanje) v, vsaj zame, nedopustno konverzijo pomenov in drž, ki se bližajo najboljši tradiciji ginocida – torej izginotja žensk v breznu zgodovine zmagovalcev. Ker te (vsaj po malem) poznam, dobro vem, da to ni v tvojem slogu, vem tudi, da so tvoji nameni iskreni in o zadevah premišljuješ že dlje časa. Nujno pa se moram vprašati: Odkod ti toliko strahu pred suverenostjo in neuklonljivostjo žensk, ki ne pristajajo na svojo lastno redukcijo v luči patriarhalne logike »uspeha« kot »plena«? Plena, katerega upravičenost korenini izrecno v sebi samem, zato je tudi sam sebi dokaj samoumeven? In zakaj mora prav Ifigenija (Ifigenija!) spodbijati tisto, česar se niso lotili niti tisti moški, ki (napačno) mislijo, da je Mira, ženski odbor SC PEN, samo za ženske. Zakaj moraš nase prevzeti breme po(s)pravljanja drugih žensk pred očmi celotne moške populacije?

Mimogrede, v Ožjem krogu Mire svojo pobudo razumemo kot darilo tako za moške kot za ženske, ki jim je do vzajemnega zbližanja na bazi rahločutne spoštljivosti in enakopravnosti, ne pa podrejenosti ali zapostavljanja (tudi po spolu) drugačnih. Nagrada le za ženske je priznano enospolno obarvana in je nastala kot protiutež realnemu stanju v literarnem življenju, literaturi in njeni zgodovini. Koliko pa je nagrad, ki so v skritosti enospolno obarvane, čeprav se navzven kitijo z »vsečlovečnostjo« – kot spet podžigalsko namiguješ v svojem pismu! »Ponovitev pravičnosti« se imenuje naš princip, matematiko pa so v družbenospolna razmerja vnesli tisti, ki ne zaupajo lastni presoji ali se na njo morajo opreti zaradi nerazumevanja drugih.

Ne bom se, draga kolegica, spuščala v globljo analizo takšnih tvojih sintagem, kot so: »nekaj pišočih žensk«, »boksanje (žensk) med seboj«, »odkrito se prodajanje« ali »ne/seganje do gležnjev«, ne bom polemizirala o »rogovih«, »lulicah« in »lulčkih«, se zapletala v nastavljene pasti tvojega načina »sporočanja« – mimo treh stvari pa ne morem. A ne samo v svojem lastnem imenu.

Prvič, rada bi se (upam, da tudi v tvojem imenu, Ifigenija) opravičila pesnici in Jenkovi nagrajenki Kristini Hočevar za neumestno zbijanje šal na njen račun v korespondenci PEN-ovcev in PEN-ovk.

Drugič, ni res, da na Slovenskem ne obstajajo neodvisne revije. Državni denar je denar davkoplačevalcev, ne pa tistih, ki ga (s pomočjo določenih institucionalnih mehanizmov) delijo ali ki so ravno na oblasti. Mojih trinajst let uredniških izkušenj v Sloveniji upravičuje naslednjo trditev: še nikdar ne MK RS ne JAK ne občasni sofinancerji niso na neposredni ravni posegali v vsebino revijalnih številk, ki jih v KUD Apokalipsa pripravljamo. Sami uredniki pri slovenskih literarnih revijah se lahko odločajo, komu služijo – ali pa ne! Pa še: intencionalno oblikovano mnenje nikakor avtomatsko ne pomeni izgube neodvisnosti, celo tu je treba biti previden!

Tretjič, mar si resnično mislila tisto svoje: »Tu smo, skupaj, na isti ladji, vsi hočemo, da plove, vsi pihamo v isto jadro.« Oh, kako ganljivo in strašljivo hkrati! Gospod Foucault bi se nasmejal do onemoglosti.

Da ne bom predolga, vse ostalo prepuščam presoji bralcev. Pri tem želimo pomagati z določenimi podatki in argumenti, ki so se zvrstili v naših medijskih izjavah in nastopih. Če bi bil kdo rad na tekočem in se ne namerava prehitro zadovoljiti samo z ognjemetom »sproščenega govora«, naj ukrepa … bere … pride na javne tribune, v javni prostor, kot smo to storile me v Miri.

Stanislava Repar,

članica Ožjega kroga Mire,

v njegovem imenu in tudi svojem