O Istem, Drugem in Protislovju: v literaturi in še kje

Za večerjo so v hotelu postregli s paradižnikovo juho z zakuho v obliki črk, ki je nisem jedel že od otroštva. Iz posameznih kosov testenin so se v žlici začele samodejno sestavljati besede. Med pomenljivejšimi izlovi je bila HEUREK, ko pa se je juha bližala koncu, so bili zajemi revnejši in v žlico sta se polovila JES in Z z odlomljenim kotom L-ja, ki je izgledal kot Ž z izgubljeno kljukico. Na koncu sem iz pasiranega paradižnika izbrskal B, I in T. Ravno pravšnja iztočnica za moje predavanje, ki naj bi ga imel na prihajajoči konferenci, na katerega pa se, povedano po pravici, še sploh nisem začel pripravljati.

Zadnje čase imam namreč težave tako z esejističnim kot z znanstvenim pisanjem, to pa zaradi tega, ker sem Word v veliki meri zamenjal z Excelom. Novo delovno mesto dekana namreč od mene terja velike kognitivne investicije predvsem v kadrovske in računovodske veščine, manj v znanstvena in literarna premišljevanja. Sprememba delovnega mesta oziroma nastop nove funkcije je bil zame sicer dobrodošla novost: nekako sem čutil, da sem se zadnjih nekaj let izčrpal tako na znanstvenem kot na esejističnem področju, ki zame pravzaprav sploh nista dve ločeni zadevi, pač pa en kovanec z dvema različnima stranema. Zdelo se mi je, da se je moj slog izpel. Da bi dobil nov zalet, sem razmišljal, je potrebna prekinitev. Po drugi strani pa bo nova služba gotovo prinesla novo materijo in nov pogled na svet. V nekem smislu ga je res: zdaj namreč jasno vidim, da večina ljudi »demokratičnega pristopa« k vodenju ne razume kot pogovor o skupnih ciljih in njihovem doseganju v skupnosti, pač pa kot pravico, da brezkompromisno uveljavljajo svoj prav.

Vendar pa mi ta uvid zdaj ni prav veliko pomagal. Z mislimi na pripravo povzetka sem taval nekje med politično filozofijo, etiko živali in spoznavno teorijo, povezano s hoteno nevednostjo. Nič novega, skratka. Zato je bila jušna meditacija ob večerji kot nalašč za iztočnico za nov premislek, in težko sem se znebil občutka, da je šlo pravzaprav za preroško župo, ki sporoča nekaj pomembnega, za Bit, ki se dobesedno daje človeku v použitek. Tako sem se zadnji hip odločil, da opustim prejšnje ambicije in se posvetim tematiki, o kateri na konferenci gotovo ne bo govoril nihče: ontologiji. Oddal bom povzetek s področja refleksije o stvarnosti.

To je tvegana odločitev. Ontologija je namreč tekom stoletij za poklicne filozofe postajala vse manj zanimiva, tako da se danes z njo ukvarjajo samo še posebneži. Na eni strani se je s Kantom in Heglom izkazalo, da stvarnost ni nekaj, kar bi obstajalo neodvisno od izkustva in mislečega subjekta, Marx pa je temu dodal še ekonomsko-politično dimenzijo, tako da je ontologija pravzaprav postala zgolj odsev lastniških in razrednih razmerij. Voda recimo ni več eden od štirih elementov, ki tvorijo ves snovni svet, pač pa gospodarski vir; če rečemo banalno. Na drugi strani pa se je tudi analitična filozofija po propadlem poskusu logičnega pozitivizma, da nam priskrbi objektivno vednost, utemeljeno na čutnih podatkih in logičnem mišljenju, usmerila bolj v spoznavno teorijo in filozofijo znanosti.

Tudi eksistencialisti so tradicionalno vprašanje sveta zamenjali z vprašanjem po eksistenci, torej po biti, ki razume samo sebe, s čimer so imeli v mislih posameznika, vrženega v svet. Fiksen svet vrednot, ki je bil prej določen bodisi z dobrim (pri Aristotelu je to zaradi človeške razumske narave razumno življenje) bodisi z zakonom (kot pri Kantu, kjer je dobro to, kar nam zapoveduje zakon), jim je zamenjalo vrednotenje posameznika. Dobro tako ne obstaja več neodvisno od posameznikovega ravnanja. Osnovno načelo Sartrove eksistencialistične etike pravi, da s svojim ravnanjem izbiraš tip človeštva: če se odločiš, da boš promiskuiteten, s tem potrdiš določen način človekovega življenja. S tem ni nič narobe, saj ne obstaja neodvisen nabor vrednot (denimo krščanska morala zakonske zvestobe), ki bi takšno ravnanje obsodil; vse dokler se seveda tudi sam odkrito podpisuješ pod tak način življenja in pogumno ter samozavestno sprejmeš vse njegove posledice, od tega, da boš lahko imel več spolnih partnerjev, prek tega, da tudi za tvoje spolne partnerje zvestoba ne bo prva na seznamu vrednot, in seveda do tega, da te bo okolica najverjetneje črtila. Svet, zanimiv za eksistencialista, je tako tisti svet, ki ga ustvarjam sam: ni namreč bistva pred bivanjem.

Ta svet pa je bistveno moralen svet, svet, poln vrednot. Zato ni presenetljivo, da je francoski fenomenolog in hermenevtik Emmanuel Lévinas postavil etiko pred ontologijo, saj je po njegovem človekov prvobitni stik s svetom posredovan preko stika z Drugim. Šele dejstvo, da se znajdem pred obrazom Drugega, ki me nagovarja s tem, da me kliče k odgovornosti, je tisto, ki zame odpre svet. Ni tako, da bi samega sebe najprej zaznaval kot misleči subjekt, kot je hotel Descartes; nasprotno, kot je pokazal že Heidegger, je takšno stališče že izpeljano. Samega sebe namreč najprej nikakor ne doživljam kot brezrazsežno točko misleče stvari, pač pa kot posameznika v svetu, obdanega z drugimi posamezniki in stvarmi. Teoretično naziranje sveta, ki odmisli od njegove konkretne vsebine, je namreč že sekundarno in posredno. Pomena tako ne tvorim iz glave, saj je moja glava, dokler nisem v stiku z Drugim, prazna. Sam nikoli ne bi mogel priti do pomena, če ne bi bilo Drugega, ki me pokliče ven iz mojega miselnega kokona. Ne le da bi bil brez klica drugega zaprt v svoj solipsistični svet; bil bi celo brez vseh besed in pomenov, saj imajo ti smisel zgolj v interakciji z drugimi. To je hkrati tudi eno izmed najpomembnejših sporočil poznega Ludwiga Wittgensteina, ki se v tej točki lepo ujema s sicer bolj »kontinentalno« usmerjenimi misleci, kot radi rečemo v sodobni filozofiji.

»Drugi« je tako po zaslugi francoskih filozofov postal eden najpomembnejših konceptov v sodobni filozofiji, s tem pa tudi v kulturni kritiki in ne nazadnje v literaturi. Drugi kot tisti, ki nisem jaz ali mi, ki pa po drugi strani tvori našo identiteto ravno preko te negacije: jaz sem namreč to, kar ni »drugi«: žival je to, kar ni človek. Drugi, marginaliziran in potisnjen na rob, je ta, ki si naposled pridobi pomembno pozornost sodobne kulturne produkcije. Zanimanje za feministično in kvir literaturo, ekokritiko, kritično animalistiko, migrantske tekste, ljudi s posebnimi potrebami in ostale marginalizirane skupine lahko tako vsaj deloma pripišemo zgoraj omenjanemu razvoju v sodobni filozofiji, ki v ospredje postavlja koncept Drugega.

Dejansko je ideja, da se je treba posvetiti mišljenju Drugega in se s tem izviti iz logike istega, ena večjih inovacij sodobne filozofije. V njej se tudi zrcalita radikalnost in posebnost filozofskega mišljenja v primerjavi z znanstvenim. Znanost je namreč tipična predstavnica tiste človekove dejavnosti, ki napreduje na podlagi logike istega. Kar znanost zanima, je odkrivanje vzorcev bivajočega, odkrivanje zakonitosti in pravilnosti, s pomočjo katerih lahko pojasnimo delovanje sveta. Znanstvena inovacija je tako odkritje skupnega vzorca, znanost pa je veda vzorcev, zaradi česar je matematika tudi tako uporabna, saj pomaga pri prepoznavanju sorodnih razmerij v različnih regijah bivajočega.

Poglejmo primer: ko Newton odkrije, da sta padanje jabolka na tla in kroženje Lune okoli Zemlje en in isti pojav (namreč gibanje teles drugega proti drugemu zaradi gravitacije), s tem odkrije nov vzorec, ki poveže prej povsem različna pojava, kar sproži znanstveno revolucijo. Nekaj podobnega lahko rečemo o evolucijski teoriji: njena velika inovacija je v tem, da prepozna v naravi na delu zakone, podobne tistim, ki uravnavajo dogajanje med podjetji v prostotržnem gospodarstvu (namreč preživetje ali propad inovacij v boju za obstanek). Velika odkritja znanosti so torej fascinantna, saj je odkrivanje istih vzorcev na tako različnih področjih fascinantno.

V ozadju tega postopanja je čista platonska ontologija: obstajajo ideje, praliki, vzorci, ki se potem odslikavajo v različnih regijah bivajočega, kjer jih človek naposled odkriva. Še en lep, sodoben primer odkrivanja istih vzorcev na zelo različnih področjih: način, kako z računalnikom predstavljamo prostor, je v temelju soroden načinu, kako delujejo veliki jezikovni modeli. Računalniško procesiranje prostora z vektorji je analogno računalniškemu procesiranju človeškega naravnega jezika, kjer tudi besedam pripisujemo različne »vektorje« in jih potem preračunavamo. Morda nam bo to nazadnje omogočilo celo, da bomo s pomočjo velikih jezikovnih modelov uspeli razvozlati uganko komuniciranja kitov, pri čemer spet ne bomo naredili drugega kot prepoznali iste vzorce v različnih okoljih, iste vzorce v človeškem tvorjenju glasov in piskanju ter škripanju velikih morskih sesalcev. Znanstveno odkrivanje, pa naj gre za naravoslovje ali družboslovne vede, je v tem smislu torej odkrivanje istega v različnem.

Toda kar želijo filozofi Drugega in Drugosti povedati, je, da se vsa ta odkritja znanosti, pa naj bodo še tako fascinantna, še zmeraj gibljejo v območju logike istosti. Kar delajo, je torej »zgolj« to, da prepoznavajo vzorce. Resda širijo znanje, toda na način, da razširjajo področje tega, kar je v temelju že razumljivo. Na tak način pa pravzaprav do spoznanja nečesa zares novega – Drugega – sploh ne pride! S prepoznavanjem vzorcev – pa najsi na še tako različnih področjih – še zmerom ostajamo znotraj istosti.

To ostajanje pri istem v različnem pa je z vidika filozofije Drugosti pravzaprav svojevrstno nasilje, ki drugemu sploh ne pusti do besede: to, kar ni prepoznano kot vzorec, je spregledano, neobstoječe. Če bi recimo pri etiki vztrajali zgolj pri logiki istosti in iskali iste vzorce v različnem, bi spregledali ravno to, kar zahteva najbolj pretanjeno pozornost: spregledali bi drugega, marginaliziranega, ne-istega. Kar bi naredili, je zgolj to, da bi sebe prepisali čez vse ostale: pristali bi v narcisizmu!

Filozofija – ali vsaj njen pomemben del – se želi zato od druge polovice 20. stoletja naprej v tej temeljni točki razlikovati od znanosti, nasproti njej se želi postaviti kot tista, ki je zmožna prekiniti z dominacijo istega in stopiti onkraj identitete. Če logika istosti zapira, duši in razoseblja s tem, ko vse podreja vzorcem, pa želi filozofija Drugosti odpirati prostor za srečevanje z neenakim. Želi pripraviti prostor za prihod resnično novega, nerazumljivega, morda celo nevarnega. Medtem ko je znanost deterministična, želi torej filozofija Drugosti biti eshatološka. Med njenimi najljubšimi pojmi je »dogodek«, s čimer se približa teološkim razmišljanjem. Njen vzor je recimo utelešenje Boga v človeku, ki naznanja prelom s preteklostjo in prihod novega, povsem drugačnega upanja. Medtem ko želi torej znanost povsod najti sorodnosti s preteklostjo, pa filozofija v lepljivi mreži istosti potrpežljivo čaka na rez, luknjo, ki bo razprla prihod Novega, Drugačnega, Drugega. To je njena velika stava in naloga.

Geneza pojma drugega v drugi polovici 20. stoletja je sicer posebej zanimiva pri že omenjenem Lévinasu, njeno rojstno mesto pa je morda nepričakovano: Descartesove Meditacije. Pri dokaj tradicionalnem filozofskem mislecu Lévinas najde pomemben preboj, ki je rojstno mesto precej netradicionalne filozofije Drugega: opazi namreč, da je Descartesova ideja Boga, ki jo imamo, znak radikalne Drugosti znotraj nas. Ta ideja Boga kot neskončnega in popolnega bitja je namreč nekaj, kar je povsem drugačno od naše končnosti in nepopolnosti. Sredi nas torej biva ideja radikalne Drugosti. Drugi tako ni nekdo, ki bi bil zunaj mene, pač pa je v srčiki moje subjektivnosti. Lahko bi celo rekli, da je neidentiteta, neistost v mojem osrčju. V temelju torej nismo isti, pač pa različni. In ob stiku s to Drugostjo v nas samih se začenja stik z Drugim, s tem pa tudi odprtost, odgovornost in pomenskost.

Toda – in na tej točki prihajam do srži svojega razmišljanja – ali ni tudi ta filozofija Drugega s svojo željo po prekoračitvi logike istosti ravno ujeta vanjo? Ni tako, da ta celotna filozofija Drugosti in Drugega ostaja zapisana v istost, in sicer toliko, kolikor želi od nje pobegniti, kolikor nenehno in neskončno hrepeni po Drugem, drugačnem, ne-celem, raz-ličnem? Ko išče izhod iz mreže, se vanjo ravno ujame.

Vendar pa to, da ravno zaradi svojega nasprotovanja logiki istosti ostaja vanjo ujeta, sploh ni njen poglavitni problem. Največja težava je v tem, da dejansko zgreši pravilno razumevanje Drugega s tem, ko preveč poudarja njegovo različnost. Ali ni tako, da problem Drugega ravno ni v tem, da bi bil popolnoma drugačen od mene, pač pa v tem, da je hkrati isti in različen? Saj če bi bil čisto Drugi, ga ravno sploh ne bi mogel spoznati. Drugega ravno velikokrat lahko razumem: lahko razumem, da osebe drugega spola ali nebinarne osebe pogosto doživljajo stisko zaradi svoje spolne ne-identitete, razumem, da živali trpijo, vem, da so migranti prikrajšani za osnovne dobrine …

Sam zato predlagam, da logiko istosti in filozofijo Drugega dopolnimo, in sicer po vzoru starega indijskega logiškega filozofema, ki se je potem prijel v budizmu, rečemo pa mu štirikotje ali catuṣkoṭi oziroma tetralema. V skladu s to idejo moramo absolut pojmovati kot resničen, neresničen, oboje hkrati (resničen in neresničen) ter nič od tega (niti resničen niti neresničen).

A,

ne-A,

A in ne-A,

niti A niti ne-A.

Kot v svojem članku, posvečenem tej temi, pravi slovenski filozof Andrej Ule, Nagardžuna, eden od glavnih budističnih filozofov, »razpravlja o naravi nirvane in zapored dokazuje, da ni res, da je nirvana kaj obstoječega, da ni res, da je kaj neobstoječega, da ni res, da je oboje, tj. nekaj obstoječega in nekaj neobstoječega, pa tudi, da ni res, da ni niti nekaj obstoječega niti neobstoječega«.

Ta filozofem nam med drugim daje vedeti, da problem spoznanja Boga ni v tem, da bi imel človek končen in omejen um, medtem ko bi bil Absolut neskončen. To bi bil v resnici manjši problem, ki bi bil lahko načeloma rešljiv tako, da bi tudi človek postal neskončen ali pa bi se tej neskončnosti vsaj približal. Problem Absoluta je prej v tem, da je končen in neskončen hkrati, saj mora kot Absolut, če je res pravi Absolut, v sebi vsebovati vse, torej tudi svoje lastno nasprotje. Problem mišljenja Boga tako ni človekova omejenost, pač pa protislovnost tega pojma.

»Dobro,« boste rekli, »ampak čemu pravzaprav koristi vsa ta tvoja ontološka telovadba, razen pač temu, da boš zdaj napisal povzetek za konferenco?« Po mojem mnenju marsičemu, saj ima lahko zelo praktične posledice za življenje in mišljenje posameznika. Le da je treba tradicionalnemu štirikotju dodati majhen twist: kot protislovnega ni treba misliti le Absoluta, pač pa več reči, od tistih pomembnejših za človekovo življene do morda celo sleherne stvari. Sam se zato zavzemam za ontologijo protislovja, ki je onkraj logike istosti in filozofije Drugosti.

Vzemimo recimo problem nečesa, kar nam je v življenju blizu: želje. Ta naj bi bila v skladu z gledanjem mnogih filozofov nezadovoljiva. Ne glede na to, česa si želiš – tudi če to dobiš, s tem ne boš rešil problema, saj se bo čez nekaj dni želja vrnila z novo zahtevo po zadovoljitvi. Poanta želje je namreč, da hoče samo sebe, kot bi rekel Arthur Schopenhauer, in da posledično zgolj lažno predstavlja objekte svoje zadovoljitve kot to, kar jo bo zadovoljilo, ukinilo. Vendar pa po drugi strani vsi vemo, da v pomembnem smislu ravno ni res, da bi bila želja nezadovoljiva. Njen problem je v tem, da včasih ravno je zadovoljiva, da najde pomiritev, gratifikacijo. Najlaže bi bilo, če želja ne bi bila zadovoljiva in bi se s tem sprijaznili. Tako je želja hkrati zadovoljiva in nezadovoljiva, pa tudi nič od tega, ne eno ne drugo. To vedeti ti v življenju pomaga. Hkrati veš, da od njene zadovoljitve ne moreš pričakovati ne vem česa, po drugi strani pa se tudi ne slepiš, da je itak v nobenem primeru ne boš mogel zadovoljiti. Seveda bi jo lahko! Ampak ne na popoln način. Če želja ostaja nezadovoljena, je lahko tako bodisi zato, ker ji postavljaš nemogočo zahtevo, lahko pa tudi preprosto zato – sprijaznimo se s tem –, ker si nesrečnež. To pa lahko tudi spremeniš.

Enako je z negotovostjo: gotovosti v smislu, kot bi ljudje radi, ni. Nobenega jamstva ni, da te jutri ne bo zadel meteorit. Lahko umreš na avtocesti. Lahko se zgodi, da sosed s plinsko bombo v zrak požene sebe in s sabo še tvoje stanovanje z vsemi tvojimi stvarmi. Lahko da bo tudi vojna. Z negotovostjo se je treba naučiti shajati, vendar pa je problem v tem, da tudi ni kar vse povprek negotovo. Nasprotno. Nekatere stvari so dokaj gotove: konec meseca boš moral plačati položnice, in pika. Če voziš pijan, boš slej ko prej nabasal na nekaj slabega. Problem negotovosti torej ni v tem, da bi bilo vse negotovo, pač pa v tem, da gre za spreplet negotovosti in gotovosti, da so stvari negotove in gotove hkrati in da včasih ne velja nič od tega. To vedeti pomaga živeti. Morda te reči na koncu zvenijo precej banalno, toda dejstvo je, da je veliko filozofije hotelo stopiti bodisi na eno bodisi na drugo stran: bodisi v dogmatizem predvidljivosti (logika istosti) bodisi v popolno odprtost, negotovost in vrženost (filozofija Drugosti). Resnica pa ni niti nekje vmes niti onstran, ampak hkrati v vsem tem in v ničemer od tega.

In kako je to povezano z literaturo? Tudi v literarnih diskurzih pogosto naletimo na Drugega in na vprašanje, kako ga reprezentirati v besedilu. Po drugi strani je tekst sam včasih razumljen kot Drugi. Pri analizi prvega problema – torej vprašanja reprezentacije Drugega v literarnih tekstih – včasih naletimo na kantovsko idejo, da je edini primeren način njegove literarne upodobitve pravzaprav upodobitev nemoči njegove upodobitve. Spomnimo: Kant pravi, da občutek sublimnega nastane takrat, ko se naša domišljija oziroma upodobitvena moč zlomi, saj naj bi predstavila to, kar jo (neskončno) presega. Ko pogledamo vesolje, se naša domišljija zlomi ob misli na njegove velikanske razsežnosti, ki jih ne more zapopasti, na podlagi česar nastane občutek sublimnega. Literatura bi torej Drugega lahko enako portretirala na način, da prikaže nemoč njegove upodobitve. Kar se tiče problema teksta kot Drugega, bi lahko postopali podobno: morda je najboljša upodobitev teksta kot Drugega upodobitev njegove nerazumljivosti.

Vendar pa ostaja vprašljivo, ali mora biti ta prikaz nemoči mišljenja Drugega res prikaz tega, da si ga ne moremo zamišljati ali predstavljati: če bi bilo tako, potem ga namreč sploh ne bi zaznali kot drugega. Prej bi lahko rekli, da gre za to, da mora literatura prikazati ne našo popolno nemoč, da bi razumeli drugega, pač pa paradoks njegovega dojemanja: da je hkrati tostran in onstran razumljivosti. In da ni nič od tega. Morda pa je napačna tudi intuicija glede sublimnega: to morda ni povezano s preprostim zlomom naše domišljije, pač pa s protislovnostjo Absoluta in nazadnje sleherne reči.