Kantovo umazano perilo

Immanuel Kant velja za enega najpomembnejših evropskih razsvetljenskih filozofov. Je morda zadnji filozof, ki ga resno jemlje tako analitična kot kontinentalna tradicija. Poleg tega, da je s svojim poudarjanjem inherentnih omejitev, s katerimi se ljudje soočamo pri spoznavanju sveta, bistveno vplival na nadaljnji razvoj metafizike in epistemologije, še vedno velja za eno osrednih referenc v sodobni moralni filozofiji. A je bil hkrati tudi zaprisežen rasist.

Njegov rasizem presega občasno izražanje predsodkov in stereotipov, ki bi ga lahko zavrnili kot duh časa. Kot ugotavlja ameriški zgodovinar filozofije Robert Bernasconi, je Kant namreč avtor ene prvih koherentnih teorij rase kot biološke, znanstvene kategorije. Z drugimi besedami, je izumitelj znanstvenega rasizma.

Kant o rasi razpravlja v več svojih esejih, za samo eksplikacijo njegovega pojma rase pa so verjetno najbolj zanimivi trije: »O različnih človeških rasah« iz leta 1775, »Določanje koncepta človeške rase« iz leta 1785 in »O uporabi teleoloških principov v filozofiji« iz leta 1788. Zanimivo pri zadnjih dveh je predvsem to, da sta izšla že v Kantovem t. i. kritičnem obdobju, torej po objavi prve izdaje Kritike čistega uma leta 1781, kar nakazuje, da je rasna teorija igrala pomembno vlogo tudi v Kantovem zrelem filozofskem obdobju.

Kant svoje teorije ni razvijal v vakuumu. Z njo je poskušal rešiti predvsem dva problema. Kot zagovornik monogeneze, biblično motivirane teorije, da imajo vsi ljudje skupnega prednika in tako pripadajo isti vrsti, je moral razložiti razlike med prebivalci različnih delov sveta, o katerih je iz varnega zavetja Königsberga bral v potopisih popotnikov in misijonarjev (imel je tudi to smolo, da je pisal pred Darwinovim odkritjem evolucije z naravno selekcijo in Mendlovim odkritjem dedovanja, ki sta ta problem elegantno rešila). Hkrati pa je verjel, da dogajanje v naravi ne poteka naključno, temveč v skladu z nekim smotrom, ki ga mora znanstvena razlaga odkriti. Zato ni bil zadovoljen z Linnejevo klasifikacijo organizmov, ki se mu je zdela arbitrarna in koristna predvsem kot pripomoček za pomnjenje; namesto tega je iskal mehanizem, ki bi razlikam med ljudmi dal mesto v smotrnem načrtu Narave.

Kant je tako verjel, da so imeli »izvorni ljudje« v sebi »zametke« oziroma »klice« (nem. Keime) vseh značilnosti, ki jih kažejo različni ljudje. Ko so se ljudje selili v različne pokrajine, so se pod vplivom različnih podnebij določeni zametki bodisi razvili bodisi zamrli, s čimer je prišlo do razlik, ki jim Kant pravi »deviacije« in ki so omogočale prilagoditev na življenje v različnih podnebjih. Kant pri tem meri tako na fizične kot na karakterne lastnosti in razločuje med štirimi glavnimi človeškimi rasami: belsko, temnopolto, hunsko in hindujsko. Seveda ne pozabi dodati, da so Evropejci zaradi dobre kombinacije toplega in hladnega podnebja najbolj podobni »izvornim ljudem« in torej posedujejo najmanj »deviacij«.

Danes je seveda jasno, da je to velik kup neumnosti. Kant sam pa je svojo teorijo jemal zelo resno. Kljub temu da skoraj nikoli ni zapustil rodnega mesta, je večino svoje kariere predaval o geografiji, kasneje pa tudi o antropologiji, kjer so ga med drugim izjemno zanimale razlike med prebivalci_kami različnih kontinentov. Kot ugotavlja britanska filozofinja Stella Sandford, pa predstavlja Kantovo razmišljanje o rasi tudi prvi razdelan primer teleološke sodbe v njegovi filozofiji, oblike vedenja, ki ji posveti celoten drugi del svoje Kritike razsodne moči. Zato se na tem mestu velja vprašati, kaj z njegovim rasizmom storiti danes. Ga lahko v luči pomena njegove ostale filozofije preprosto ignoriramo? Moramo Kanta skenslati?

Odgovor na to vprašanje je po mojem mnenju v veliki meri odvisen od našega bolj natančnega razumevanja dejanske vloge rasizma v Kantovi filozofiji. Če se izkaže, da ne moremo imeti slednje brez prvega, se mi zdi to za Kanta še kar velik problem. Obratno se lahko izkaže, da je rasna teorija sicer pomemben, a na koncu nebistven del njegovega celotnega filozofskega projekta.

Različni strokovnjaki za Kanta so do tega vprašanja zavzeli različna stališča. Nigerijski filozof Emmanuel Chukwudi Eze, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tudi prvi opozoril na prej spregledani problem Kantovega rasizma, je na primer trdil, da rasizem logično sledi iz drugih delov filozofije tega razsvetljenskega misleca in da ga tako od njih ne moremo ločiti. To njegovo pozicijo sta kritizirala ameriška filozofa Thomas S. Hill in Bernard Boxill, ki sicer priznavata, da je Kant izražal globoko rasistična prepričanja, a trdita, da ta niso povezana z njegovo kritično in moralno filozofijo.

Sam mislim, da je morda najbolj konstruktivno pozicijo do vprašanja zavzel prej omenjeni Bernasconi, ki poudarja, da se je namesto spraševanja o vlogi rasne teorije v Kantovi filozofiji bolj konstruktivno vprašati, kakšno delo je ta opravljala v kontekstu takratnih družbeno-političnih okoliščin. S tega vidika je zanimiva predvsem Kantova uporaba virov o razlikah med prebivalci sveta, ki so mu bili na voljo. Bernasconi na primer izpostavi, da je bil Kant pri izbiri in citiranju svojih virov precej selektiven. V eseju »O uporabi teleoloških principov v filozofiji« je pri opisovanju nebelcev namenoma »dal prednost pričevanju Jamesa Tobina, ki je bil odkrit zagovornik suženjstva, pred tistim Jamesa Ramsayja, ki je suženjstvu nasprotoval, čeprav sta bila oba objavljena v isti publikaciji«. Poleg tega se je Kant zapletel v javni spor z znanstvenikom in piscem Georgom Forsterjem, ki je v svojem eseju »Še nekaj o človeških rasah« Kanta kritiziral, češ da naj bi bil preveč osredotočen na svojo teorijo in mu zato ni uspelo zadovoljivo opisati nekaterih dejstev.

Zato se mi zdi, da se tako lahko strinjamo z ugotovitvijo ameriškega filozofa Thomasa McCarthyja, da je »kot rezultat [nekritične obravnave virov] Kantova karakterizacija različnih ras […] v veliki meri ponovila rasistične klišeje tistega obdobja. Le da so bili v njegovem opisu ti klišeji naturalizirani prek biologizacije.« Kant je imel namreč množico empiričnih informacij o razlikah med prebivalci različnih delov sveta, za katere pa je vedel, da niso najbolj zanesljive. A jih ni obravnaval kritično, temveč je v svojih spisih in predavanjih reproduciral njihov diskurz, predvsem pa predstavil teorijo, ki je te razlike esencializirala in predstavila kot del naravnega načrta. Ta teorija pa je svojo legitimnost črpala neposredno iz legitimnosti, utemeljenosti in pomembnosti Kantove kritične filozofije. Tako se morda lahko celo strinjamo s Hillom in Boxillom, da Kantova filozofija kot taka ni inherentno rasistična, a je hkrati bolj relevantno dejstvo, da je kljub temu opravljala rasistično delo naturalizacije razlik med posamezniki_cami in opravičevanja kolonialnih odnosov moči.

Čeprav biološki koncept rase ni predpogoj za rasizem – kot opozarja Bernasconi, je rasizem obstajal že pred Kantovim »izumom« –, je imel biološki koncept rase pomembno vlogo v zgodovini rasizma. Kant pa je imel pomembno vlogo v zgodovini biološkega koncepta rase. To je vredno imeti v mislih. Kljub temu se mi ga še vedno zdi vredno brati – poleg vsega ostalega tudi zato, ker nas opominja, kako nevarne posledice imajo lahko na videz tako majhne napake, kot je selektivno izbiranje svojih virov.