Kako premeriti fjord

Gledano s ptičje perspektive se zdi, da se s pikolovsko natančnostjo trudiva še enkrat narisati črto Vestfjordske obale. Razporeditve lukenj in ostrih kamnov upočasnjujejo potovanje, a k sreči tudi dan ugaša s prilegajočim se tempom. Na prvi pogled se zamolkla modra svetloba skoraj ne spreminja, a ko ošinem uro, ugotovim, da se bo rob neba začel kmalu barvati oranžno. Dnevi se preobračajo v svoje naslednike in samo za najfinejše odtenke svetlobe občutljivo oko bo zaznalo, kdaj se konča včeraj in začne danes. 

(foto: Tobias Wöhrer)

Olav, mehanik in rejec severnih jelenov s skrajnega severa Norveške, mi je, ko sem ga nekoč zasipala z vprašanji o belih nočeh, rekel le: »Če zapreš oči, je zmeraj temno.« 

Zaprem torej oči, menda norveški napotki veljajo tudi na Islandiji. Tobias vozi, prestavlja iz druge v tretjo, tu in tam zavzdihne. Oba sva nehala šteti fjorde, obala gor, obala dol, nekaj meditativnega je na tem, a po drugi strani bi si oba želela tudi počitka. Četudi je, tehnično gledano, ves čas dan. 

»Tukaj bo,« reče, ko se v ustju naslednjega fjorda zasveti luč. Parkirava nedaleč od kmetije, zlezeva v prtljažnik svojega predelanega avta in v hipu zaspiva. Olav je imel popolnoma prav.

Ko se zjutraj sprehodiva do kmetije, nama nasproti pricaplja na eno oko slep in očitno strašansko star pes. »Kje imaš gospodarje?« ga sprašuje Tobias, ko trkava in zvoniva. Nazadnje izza dvorišča stopi smehljajoča se ženska z backom pod vsako roko. Ne, ne, ni problema, da sva spala na njihovi posesti, polne roke, in to dobesedno, dela ima, potrebujeva še kaj? 

»Slišala sva, da imate bazen, bi se lahko okopala?« 

Ženska kima, vzdolž te cestice, zamahne. 

Nerodno se prestopamo, hvala, hvala, pes, poln naklonjenosti, navdušeno repka, backa se skušata izviti iz čvrstega prijema, ženska se smehlja, góða ferð, srečno pot. 

Góða ferð je več kot zgolj vljudnostni pozdrav. Ljudje na Vestfjordih se zavedajo, da je nepredvidljivost vgrajena v pot – ceste so ozke in razdrapane, kadarkoli lahko čez prelaze zapade sneg, verjetno bova do večera srečala največ tri, štiri avte, telefonski signal je bolj želja kot resničnost. Góða ferð, góða ferð!

Bazen stoji daleč od kmetije in človek težko zares razume, zakaj so po najbolj odročnih kotičkih Islandije raztreseni majhni, neskončno prijetni bazeni. Ampak nama je prav, namakava se v vroči vodi, gledava skledasto oblikovano dolino in nekaj ozkih slapov, ki režejo pobočje. Islandija je blagoslovljena z izviri vroče vode, ki jo danes s pridom izkoriščajo za ogrevanje, geotermalno energijo, prehrambeno industrijo, predvsem pa se je zaradi njih razvila kultura kopanja. Bazeni so srce družbenega in tudi danes, ko so naselja povečini že opremljena s kakšno kavarno ali restavracijo, je glavni prostor srečevanja še zmeraj bazen. V Vesturbæjarlaugu, najinem reykjaviškem bazenu, sva srečala že vse vrste Islandcev: od starih, dostojanstvenih mož, ki politizirajo v bazenu z 38 stopinjami, do molčečih in postavnih fantov, ki brez besed zrejo predse v vročem, 40-stopinjskem, do najstniških parčkov, ki se navidez naključno dotikajo z rameni v večjem, 36-stopinjskem bazenu, kamor po navadi zaidejo tudi preglasni turisti. Potem je tukaj še prijazna, dolgolasa Tajka, s katero sva razvili rivalstvo za sušilec las v garderobi.

 »Greva, greva,« priganjam Tobiasa. Toliko stvari naju še čaka, dan morava pametno zapolniti, nimava časa za dolge postanke, pohiti. 

(foto: Tobias Wöhrer)

Pisati o Vestfjordih bi lahko mirno pomenilo pisati samo o cesti. Pot do Latrabjarških klifov je vrezana v skalo, nad nama se strmo dviga pobočje nagrmadenih sivih skal, katerih negibnost se zdi bolj božja usmiljenost kot fizikalna zakonitost, pod nama temno sivo morje brez vonja. »Ti vozi,« reče nazadnje Tobias in ugasne motor.  

Latrabjarški klifi so najzahodnejša točka Islandije, od Grenlandije oddaljeni manj kot 300 km. Sedim ob robu pečine in meditiram na to temo. Buljim proti zahodu, upam, da bom v daljavi zagledala obris otoka, vznemirljive obete prihodnjih potovanj. Nedaleč stran novozelandski par že lep čas negibno vztraja v ležečem položaju, vsak s svojim ogromnim fotoaparatom v rokah. Njorke, najprisrčnejši ptički, arktična verzija pingvinov, radovedno capljajo nedaleč stran. Po islandsko se jim reče lundi. In način, kako se ta beseda okroglo povalja po jeziku, ko jo izrečeš, se resnično prilega široko odprtim in lepo oblikovanim njorkinim očem. Ko naposled končno ostaneva sama in so njorke oddaljene le nekaj korakov, se oba dokončno razneživa. 

»Predstavljaj si,« navdušeno zamomljam med umivanjem zob, »kaj zdaj gledaš – od tu pa do Antarktike ni ničesar, samo morje, samo odprta, ravna morska ploskev, a ni to noro? A ni to čisto noro?«

Vedno kadar sem daleč, skušam docela dojeti, kje na Zemlji se nahajam. Kam gledam, kaj je na drugi strani morja, koliko kilometrov okoli mene ni ničesar. Misli, ki lahko obsedejo. Misli, ki ljudi ženejo na severni in južni pol. Ko so prvi raziskovalci severnogrenlandske staroselce spraševali za pot do »tja«, do popka, so jih slednji le začudeno gledali. 

»Zakaj se odpravljate tja? Tam ni ničesar,« so jim skušali dopovedati.

Verjetno je točno ta občutek ničesar skupni imenovalec tistih, ki nam puste, severne pokrajine budijo najbolj divjo otroško domišljijo. 

(foto: Tobias Wöhrer)

Spomnim se Jenny, mlade Avstralke, s katero sva se spoznali v Longyearbyenu, najsevernejšem mestecu na svetu. »Kot otrok sem požirala Pullmanove knjige. In del zgodbe se dogaja tukaj, na Svalbardu. Tedaj sem seveda mislila, da je kraj fantazijski, kot ostali kraji v knjigi. Nato pa sem se lani povsem naključno spomnila teh romanov in ugotovila, da Svalbard zares obstaja. Dvakrat sem preverila na zemljevidu, da je res,« se nasmehne in srkne predrago norveško pivo, »čudovit občutek je, ko ugotoviš, da obstaja kraj, za katerega misliš, da je izmišljen.« 

Na podobno tanki meji resničnosti in domišljije se zdi tudi Suðureyri, drobna ribiška vas, ki je bila dolga stoletja praktično odrezana od sveta. Suðureyri danes, kljub temu da deluje precej surrealno, podjetno skrbi za razvoj. Za dobro plačilo popotnikom nudijo »nepozabno izkušnjo pristnega islandskega ribolova«. 

»Oprostite, vendar to ne bi bilo zame. Ne jem rib,« odvrnem. 

»Ne ješ rib?« me nejeverno pogleda podjeten mladenič, »kaj sploh delaš tukaj?« 

»No, saj tu ni samo rib,« se branim, »so tudi ljudje.«

»Ja, približno osemdeset nas je. In Poljaki. Teh je vedno več.« 

Morda sem paranoična, a zdi se mi, da je v njegovih besedah čutiti odpor.

Predstavljam si, kako bi se ob tem z Agato prikrito spogledali in zavili z očmi. Agata je na Islandijo prišla kot doktorska študentka, se zaljubila in ostala. Zdaj prevaja. Med ljudmi, ki so povečini domnevali, da so naše vzhodnoevropske države obubožane, nevarne in na vse načine mizerne, naju je odkritje, da naju druži strast do Ryszarda Kapuścińskega in Czesława Miłosza, povezalo globlje, kot bi pričakovali.

Ko me je pred nekaj dnevi poklicala in povedala, da je noseča, je bilo moje prvo vprašanje: »Kako mu bo ime?« 

»Sindri,« je po premolku rekla. 

»Ne boš izbrala poljskega imena?« sem vprašala, ne brez očitka.

»Ana … dovolj težko je bilo meni s štampiljko tujstva čelu.«

»Ampak,« ji skušam oporekati.

»Ne moraliziraj,« me prekine.

Ko zvečer parkirava v zalivu nedaleč od Suðureyrija, gledava večerno upočasnjene valove in zobno pasto pljuvava v morje, razmišljam o Agati, neustrašni punci, ki s svojim lepim tihim glasom v šušteči poljšini recitira Miłosza. In kako zdaj hodi po svojem majhnem stanovanju blizu univerze in razmišlja o majhnemu človeku v sebi. O Sindriju.

(foto: Tobias Wöhrer)

»Hello, how are you?« naju naslednje jutro napade debela ženska, ko vstopiva v center za raziskovanje arktične lisice. Kaj reči, kadar te popolni neznanci sprašujejo, kako si? Naj ji povem, da mi Sindri ne gre iz glave? Da razmišljam o Agati, ki bo svojim otrokom kupovala poljske slikanice, jima kazala Gdansk in vlake, Sindri, tudi ti si malo Poljak, a veš? Kljub temu da vsi v vrtcu govorijo islandsko, kljub temu da ti je ime Sindri in se igraš, da si ribič? A lahko razumeš, da si oboje, pol-pol, jabolko, ki si ga delita dva?

Melrakkasetur, center za raziskovanje arktičnih lisic, je zrasel iz predanosti in zagnanosti Pálla Hersteinsona, ki je prvi začel sistematično opazovati vedenje arktičnih lisic. Zdaj vsako poletje sprejmejo več prostovoljcev, ki kampirajo v naravnem rezervatu Hornstrandir, zbirajo vzorce lisičjih iztrebkov in ob večerih pojejo ob ognju. Morda pa pridem naslednje poletje. Čeprav je načrtov za vrnitve na Islandijo ogromno. Tudi poletje na kmetiji v Heydalurju zveni zapeljivo. Še posebej ko mi Noémie, Francozinja, ki se vrača vsako poletje, pokaže čredo konjev.

»Se res spoznaš na islandce?« me vpraša, kot da mi ne bi mogla povsem verjeti, da imamo tudi v Sloveniji islandske konje.

»Res.« Odvrnem. »Redno jaham.«

In gremo. Blesi, devetletni kastrat je sprva nekoliko nezaupljiv, a se kmalu privadiva drug na drugega. Ima tisti nezamenljivo stabilen korak. Ko stopa po zahtevnem terenu, previdno izbira najboljšo pot. 

»Zdaj bomo prečkali reko. Ne skrbita, konji so tega vajeni.« 

S Tobiasom se spogledava. Tega doma ne počnemo. Naši konji doživljajo burne čustvene odzive že, ko morajo prestopiti majhen potok. A tukaj konji hrabro kljubujejo toku. Voda sega skoraj do mojih nog. Blesi še previdneje izbira korake. Ko pridemo na drugo stran, se moram zasmejati. 

Nato nas ozka pot skozi nizko podrastje vodi do morja. V počasnem töltu, posebnem načinu gibanja, značilnem za islandske konje, jahamo vzdolž obale. 

»Poglejta, hitro poglejta sem,« vzklikne Noémi. V daljavi se zasvetlika moker kitov hrbet.

Ustavimo konje in gledamo. Prisotnost kita, se zdi, naredi trenutek skoraj svečan. Zdi se, da celo Blesi mirno in zbrano opazuje tega ogromnega, molčečega bratranca. 

Stojimo ob obali, kitov hrbet se manjša, vse bolj spominja na val. Všeč mi je, da vsi trije molčimo, da nihče ne fotografira in da nihče ni nemiren. Ko se končno odpravimo nazaj, smo krepko presegli dogovorjeno uro. Poženemo konje, plesni ritem Blesinega galopa me spominja na Bjrkurja, prvega islandskega konja, na katerega sem tiste jeseni pred desetimi leti prvič sedla.

Ko zvečer sedimo v svetli, topli sobi in Guðrún, krhka ženička na mizo nosi piškote in kavo, Tobias vpraša: »Kako to, da ste pravzaprav prišli sem?«

»Ker je mir,« reče, »naveličali smo se mesta in, norci iz Reykjavika, kupili propadajočo kmetijo ter jo obnovili.« 

Pes, kot bi nas razumel, pomaha z repom. Vsi se strinjamo.