Izpisati domovino

Trebuh, telo, hiša, gozd. Šele zatem jezik. Šele zatem vas, šele zatem država. Šele zatem zapovedani prazniki, šele zatem sprenevedanje v spovednici, šele zatem suverenost. Šele zatem razlika med sva šli in smo šle.

Formular sprašuje: ime, priimek, naslov, davčna številka, država rojstva, državljanstvo. Odgovarjam: Slovenija; odgovarjam: slovensko; na pamet se učim verze himne, letnice rojstev in smrti, letnice plebiscitov. Na pamet se učim, komu se dolgujem, čigave napake in čigava prizadevanja me določajo.

»Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.«

Valentin Vodnik

Tukaj je Slovenija in jaz sem Slovenka. To so mi povedali, še preden sem razumela, kaj to pomeni, še preden sem razumela jezik in besede. Zdaj sem to in takšna, slovenstvo je del moje identitete. Tu je moja domovina, ki jo imam rada, rada imam verigo Karavank v daljavi, prepišnost razgibane zgodovine, joto in matevž. Ko se vračam čez mejo in se mobitel tipaje priključi na domače omrežje, sem vesela. Domovina je hecna beseda, spominja me na pokanje zastav v vetru in zadah po črni kavi, na polaganje temeljnih kamnov, na dolgočasne proslave in komolce v sivih oblekah. Beseda Slovenka me spominja na vloženo papriko, prešuštvo v sadovnjaku, na fotografije Simone Semenič v narodni noši, na Heleno Blagne.

Ta esej sem začela pisati lani jeseni, pred dogodkom v Cankarjevem domu z naslovom Izpisati domovine, na katerega me je poleg številnih drugih literarnih ustvarjalcev mlajše generacije povabil Muanis Sinanović. Tam sem esej ­– eno izmed njegovih verzij – tudi prebrala, in se že takrat vprašala – kaj imam pravzaprav ravno jaz povedati o domovini? Kaj imam povedati jaz, ki se mi je pojem nacionalne države večino življenja zdel nekaj davno preseženega, jaz, ki sem odraščala v samem srcu te naše lipove doline, jaz, ki se ne spominjam nobene vojne? Zakaj potreba po tem, da bi domovino izpisala, se glede nje opredelila? Morda zato, ker se koncept meje po tridesetih in več letih vseobsegajoče, nadute mittelevropske iluzije prostosti in vsaj navidezne sestrske združenosti znova močneje zarezuje v teritorije, tako tu blizu kot tam daleč. Morda zato, ker sem se, zagozdena v vatirano škatlico svoje male podalpske države, zdaj zares zavedela, da je domovina nekaj, kar lahko vsak hip izgine. Morda zato, ker je domovin več in je tale samo ena izmed njih.

Rodila sem se v Jugoslaviji, manj kot leto dni pred nastankom nove države. S to novo državo sva skupaj odraščali. Najina pot je do neke mere skupna: to je pot tranzicije od naivnosti do razočaranja. Kam ta pot vodi, nobena izmed naju še natanko ne ve.

Ko jaz v usta vtikam prste, se kobacam, shodim, Slovenija dobi ustavo in posodobljen set vrednot, se kobaca, shodi. Ko se učim seštevanja, se moja država uči prostega trga. Če imamo deset tisoč stanovanj in jih razprodamo po nizkih cenah tistim, ki se na takšnem trgu znajdejo, koliko stanovanj imamo na koncu? prešteva moja domovina. Koliko stanovanj nam ostane?

V tistem času to sicer še ni problem. Pri desetih sama sebi pišem pismo za petindvajseti rojstni dan, ki je polno vprašanj: kje živiš, si že poročena, imaš otroke? Samoumevnosti. Petnajst let je ogromno časa, se mi zdi takrat. V petnajstih letih se bom že česa domislila.

Domovina vame vsadi upanje na normalno življenje, celo potrebo po njem, ga celo vzpostavi kot merilo lastne vrednosti – partner, družina, služba, hiša, pes –, potem pa udejanjenje tega upanja čedalje bolj onemogoča. Domovina pričakuje, da bo vse, kot je bilo prej, ampak pričakuje tudi, da bo vse drugače.

Ampak takrat, pred petindvajsetimi leti, ne ona ne jaz tega še ne veva. Takrat to še ni problem.

V tistem času ne zame in ne za Slovenijo še nič ni problem. Devetdeseta so tukaj spokojna, kljub skromnosti polna upanja. Ob nedeljah zvečer Poglej in zadeni, Stojan Auer, Power Dancers, malo kasneje Mario, Foxy Teens. Zakajene picerije, vaje z gasilskim društvom, taborniki, gobarjenje. Loka kava, Gorenje pralni stroj, Alpina čevlji – dobre, preizkušene stvari, zvesti predmeti, zvesti zaposlovalci. Gradimo novo šolo, vsi gredo pomagat: oče in stric in dedek, župan položi temeljni kamen, potem gremo v gostilno pri Divjem petelinu. V Škofjo Loko hodimo po žemlje, po kavo, k sosedi po mleko. Po meso hodimo na Štajersko, na koline, k stricu in teti, vstajamo v zasoplem jutru in se dolgo vozimo – to je še pred avtocestnim križem, dolgo pred debatami o drugem tiru, še v času, ko te je jugica pripeljala, kamorkoli si hotel.

Moja domovina je telo, hiša, gozd, jezik, šele zatem vse ostalo. Kmalu ostaneta le še telo in jezik.

Nekako takrat bi tudi lahko začela ta esej: ko prvič vidim, kako je, ko ti je kaj odvzeto.

V času denacionalizacije vse zamudimo, nihče od naših se ni primaknil dovolj blizu kakšni skledi, in tako smo se prisiljeni seliti iz mojega prvega doma, stare hiše na robu gozda, ki jo bom odtlej objokovala in častila v pesmih in zgodbah kot kakšno neusmiljeno muzo, celo toliko, da niti sama sebi več ne verjamem, da je bila res tako čudovita. Ne vem, ali sem takrat, pri desetih, za našo selitev že sposobna kriviti situacijo, ampak vsekakor krivim vsepovprek.

Pišem pismo v prihodnost in upam, da bo enaka preteklosti. V tem nisem dosti drugačna od svoje domovine.

V bloku, v novem stanovanju, se začne novo štetje.

Moja domovina ne ve, kako bi se odločila, raztresena najstnica postaja, menja zakonodajo, se uči manipuliranja z bedaki, se na vrat na nos upira strukturam svojih prednikov, ki jih ima za okostenele. Zgleduje se po pop zvezdah z druge strani oceana. Tudi jaz se upiram. Cigarete lahko legalno kupujem pri petnajstih, pri sedemnajstih ne več, nato spet legalno pri osemnajstih. Za jurja dobiš cigarete, kavo z mlekom, in še malo ti ostane. Postajam odpadnica, učim se nonšalantno in spotoma, všeč mi je literatura, všeč mi je glasba, za dobre nasvete me ne briga. Učim se seštevati: koliko cigaret za eno uro dela, koliko ur dela za eno uro študija, koliko ur dela za eno uro najemnine. Domovina mi pokaže, kako je biti odrasel. Pokaže mi, da je v teh novih pravilih sposobnost najviše cenjena dobrina, a tudi sposobnost v praksi šteje manj od pedigreja. »Mal se nasmej,« me učijo direktorji iz soseske, medtem ko kelnarim prek študenca, da bi zaslužila za študij arhitekture. To so časi preizkušanja, spreminjajoče se zakonodaje in ponavljajočih se veselic, na katerih Čuke zlagoma nadomestijo Modrijani.

Samoumevnosti, o katerih sem si pisala v otroškem pismu, je vedno manj. Kar ostaja, so pričakovanja. Ne jaz in ne domovina teh pričakovanj ne izpolniva.

Kar ostaja, je neupravičen ponos, je EU, je Siddharta na štadionu, je slaba banka. Je Žusterna, Planica sladoled, Slavoj Žižek, Luka Dončič, je postopno prepoznanje lastnih privilegijev.

Kar ostaja, je trma.

Slovence bolj kot kaj drugega menda povezuje huda kritičnost do svoje države. Pri nas naj bi bilo vse zanič, ko pride kdo iz (severne ali zahodne) tujine, pa ga po božje častimo. Dunaj še vedno jemljemo za vzor, nad Balkanom vihamo nos. S temi poenostavitvami se ne strinjam, skušam se jim izogibati. V svoji domovini prepoznavam pozabljene zametke odlične države in neusahljive progresivnosti, ki jih vztrajno pokončuje ravno to slepo, nereflektirano posnemanje. Kdor bi bil v Sloveniji rad Elon Musk, postane Joc Pečečnik.

Ljudje odhajajo. Številni vrstniki si družine ustvarjajo v tujini, v Ljubljani nas vztraja le še peščica, le še peščica se nas cijazi z avtobusi, vdihuje megleni smog in spremlja neskončne gradbene sramote.

Drugo verzijo tega eseja v angleškem prevodu berem januarja v Torinu, na srečanju mreže evropskih prevajalcev in pisateljev. Vem, da občinstvo ne razume vseh referenc, ki bi jih prepoznali moji rojaki – vseeno ploskajo agitatorskemu tonu mojega glasu in bežnemu prepoznanju pojma former Yugoslavia.

Čedalje pogosteje se znajdem v situacijah, ko moram svojo domovino predstavljati tujcem ali jo celo zastopati v tujini. Vprašanje je, kako to početi ljubeznivo, a ne nacionalistično; kritično, a brez cinizma. Ko govorim o Sloveniji, mi je pogosto nerodno, kot da bi morala govoriti o svoji disfunkcionalni družini, javno prati njeno umazano perilo – najbrž to pomeni, da me narodna identiteta prav zares določa. Poskušam se zadržati, da me ne bi zaneslo na drugo stran, v domoljubno ganjenost. Nazadnje skoraj vedno pristanem pri dvojini, »it’s a beautiful and rare thing«, in razlagam razliko med sva postali in smo postale.

Neki romunski pisatelj me sprašuje, ali mi je kot Slovenki laže nagovarjati druge vzhodnoevropske narode, ali se čutim sorodno Bolgarom, Romunom, Moldavijcem. Na podlagi neke moje zgodbe, ki govori o ženski, me sprašuje tudi, ali se mi zdi slovenska identiteta na kakršenkoli način povezana z žensko identiteto. Ne vem, kaj bi mu odgovorila, vprašanje se mi zdi smešno. Potem se spomnim na Hlapce. Potem se spomnim na pridnost, ki jo stereotipi tlačijo tako ženskam kot Slovencem, na pridnost, ki jo omenja tudi Vodnik v »Dramilu«.

Morda je neoliberalni kapitalizem res vrhunec sodobne Slovenije. V njem je lahko vsakdo priden, čeprav le na videz dela sam zase. V njem se mali betajnovski podjetniki trkajo po prsih in tožijo nad neugodno, zastarelo birokracijo, medtem ko nereflektirano služijo pogoltni mašineriji, še dosti strašnejši od mašinerije države. V njem je skupno dobro izgubilo pomen, saj ga po ustih valjajo tisti, ki o skupnem ne vedo ničesar. Valpti kapitala se med seboj označujejo za vizionarje. Snemajo topoumne podkaste.

»Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj […].« Ivan Cankar

Zdaj sva obe, moja domovina in jaz, nekoliko starejši. Malo sem razočarana nad njo, ampak mislim, da je tudi ona nad mano. Odgovarjam pismu izpred petindvajsetih let: živim v najetem stanovanju, nisem poročena, nimam otrok. Sem državljanka svobodne Evrope, ponoči slišim, kako streljajo na meji.

Še vedno se učim seštevati: če delam štirideset let po štirideset ur tedensko, ne jem in ne pijem, če samo delam in varčujem, si lahko čez štirideset let privoščim enosobno stanovanje, ki bi ga potrebovala že zdaj. Kredita mi ne da nihče, saj si nisem izbrala prave kariere. Nisem poročena, nimam otrok, nimam lastne nepremičnine, nimam kredita. Imam pa status samozaposlene v kulturi in dva prijatelja, ki me lahko predlagata za kakšno nagrado. Z vseh strani mi očitajo privilegije.

»Življenje zahteva žulje. Le tako nam nasuje dragulje.« Aljoša Bagola

Domovin je več in tale je ena izmed njih. Ampak tale, ravno tale, je moja.

Zato hočem prispevati. Zato ji, kljub temu da še vedno menim, da je nacionalna država že presežen koncept, želim namenjati čas, vanjo polagati zaupanje, s svojimi odločitvami prispevati h gradnji tega zaupanja. Domovina ni nekaj abstraktnega. Domovina je stvar nas vseh. Nanjo lahko vplivamo. Lahko jo napravimo bolj gostoljubno, bolj sprejemajočo, bolj neustrašno. Lahko jo napravimo prijetnejšo za življenje. Lahko vztrajamo.

Domovina je telo, jezik, ampak je tudi ves planet in je tudi vse človeštvo.

Imam telo, imam jezik. Imam domovino, ki je moja, čeprav me noče, čeprav se me odreka in se izmika mojemu pogledu, čeprav ne razmišlja o moji dostojni starosti.

Imam verigo Karavank, ob kateri mi gre še zmerom na jok, in piškavi strah prednikov, njihovo častihlepno hlapčevstvo, njihovo zaletavo hrabrost. Poznam letnice rojstev in smrti, letnice plebiscitov, poznam razliko med sva vztrajali in smo vztrajale.