308. člen kazenskega zakonika, kolokvialno imenovan meja

kolumna

Lara Gobec

Najbolj prijeten zvok posušenih trav, ki se upogibajo v poletni večer: odprem okno našega starega clia, da bi se jih za trenutek dotaknila. Z vsako mišico, ki jo raztegnem, sem bliže domu, dlje od slovensko-hrvaške meje, ki je bila zame le avtobusna postaja, kjer utrujenemu cariniku pokažeš svojo vstopnico, in nikakor meja med »vami« in »nami«. Z mojimi koraki v odraslost je postalo jasno, da je meja vedno bolj mastna, debelejša, mi pa vedno bolj oddaljeni drug od drugega, vsak zadekan v svojo toplo vikendico, ker je igrati Candy Crush na telefonu prijetneje kot brati poezijo, pobirati svet in ga sprejemati vase.

Zame je poezija revolucionarna ravno v tej arhitekturi, postavitvi življenjskega prostora, ker ima vso sposobnost, moč, zamenjati brleč zaslon, zamenjati pisane bonbone na ekranu, ki sinkopirano padajo v vrsticah. Po ljudeh posega v intimi njihovih sob, v tistih kotih, kamor ne zaidejo niti njihovi bližnji. Nikakor ni neodvisna od zunanjega sveta, njegovih sprememb, samo njen medij je drugačen, bolj pronicljiv, in svoja stališča (ki so lahko tudi politična, družbena ali pa popolnoma intimistična) zagovarja manj zaganjalsko, z manj sile. A se zato nič manj intenzivno ne pogovarja s posameznikom, poskuša spremeniti njegov notranji dialog in se spretno vživi v vlogo prepričevalke.

Velikokrat opazujem dialoge prepričevanja, ki se neplodovito spreminjajo v petelinje boje na družabnih omrežjih, kjer ni zaslediti drugega kot kričanje, obsojanje vsakogar, ki ne sledi radikalnemu stališču tistega, ki je bil dovolj pogumen, da je svoj statement oznanil, ga naredil za svojega. Zdi se, da nekateri iščejo srboritost, nestrinjanje, dialog, ki spominja na barbarskega, za performans nekega družbenega aktivizma, ki se zdi precej jalov. Z označevanjem nekoga za »mizoginista« ali pa »mizandristko« najbrž ne pridemo daleč pri spreminjanju njegovih ali njenih stališč.

Sama se v vlogi prepričevalke ne znajdem dobro, pravzaprav se mi zdi precej nehvaležna, saj slej ko prej prinaša bolj ali manj pasivno-agresiven konflikt na osebni ravni, ki ga zaradi lastne občutljivosti težko prenašam. Tukaj ne ravno ponosno priznam, da ubiram taktiko umika, prepričevanje pa prepuščam mediju, ki ga najbolje poznam, pisani besedi. Biti popolnoma tiho, se ne izreči, bi bilo zame nesprejemljivo. Bodri me štirinajstletna jaz, ki jezljivo stiska pesti, ker ni imela volilne pravice, da bi preglasila večino, ker ni imela sredstev, moči, da žice na meji ne bi bilo.

Težko sledim ljudem, ki se vsak dan vozijo v službo in vsakič znova pogledujejo odvržena oblačila v obmejnih gozdovih, pa jih to ne premakne. Kaj bi jih zares lahko premaknilo, si mislim, ko si napletam vse možne scenarije, kako so se njihova prepričanja usidrala vanje, skozi osebno in družinsko zgodovino, primarno socializacijo, prijateljstva in kraj bivanja. Habitus, ki ga vsi nosimo s sabo in se zdi nepremostljiv, nepremagljiv. Zanimivo, da ravno habitus napaja eno glavnih lepot pesniškega postopka, njegovo končno izstopno točko, dialog z bralcem. Zato je dvogovor bralec – pesem tako samosvoj, pronicljiv, saj se loteva vsega nabranega, ponotranjenega, velikokrat zunanjim opazovalcem nevid(e)nega, kar tvori našo človeško bit.

Tukaj naj bi se ugasnili mavrični pobliski na elektronskih zaslonih, vzpostavila naj bi se bližina, ki lahko habitus razgradi, ga spreminja, to pa ravno zato, ker govori v njegovem jeziku. Ni napadalen, ne obsoja, bralcu prepušča, da se njegova izhodišča in ponotranjena prepričanja prelomijo na osnovni ravni in v sferi njegove zasebnosti, kjer ga ne čaka moralna graja. Kje je tukaj mesto poezije, ki se nagiba k družbeni osveščenosti, je jasno nakazala Audre Lorde v eseju »Poezija ni luksuz«; poezijo razume kot znanilko sprememb, ki se tiho prebujajo (iz kašasto stopljenega habitusa), a jih še nismo ozavestili, gotovo pa kmalu pridejo. Daje glas neslišanim, ranjenim, ki se v javni sferi ne morejo, ne smejo tako glasno izreči.

V zborniku Tukaj smo najdem izpovedi prebežnikov, ki so se tako ali drugače znašli v Sloveniji. Jezikovno enostavna, krajša besedila ne skušajo iskati širše moralne poante, a ravno zato povedo največ. Z odmikom od želje povedati nekaj sporočilnega in z golim navajanjem lastnih izkušenj nam onemogočijo, da bi ob branju ostali hladni. Brišejo razdaljo med »nami« in »vami«, skozi bližino, ki jo bralec vzpostavi z napisanim, lahko najde sočutje tudi izven intime svoje vikendice. Seveda pa so takšni premiki mogoči, kadar je tisti, ki se sooča s tekstom, vsaj malo pretočen, ima oblikovane vsaj nastavke aparata za formiranje samoniklih misli.

Kritično mišljenje je treba vzgojiti, kar je v prostoru, nabitem s toliko različnimi informacijami oziroma medijskimi krajinami, še posebej zahtevna naloga, tako za vzgojitelja kot za vzgajanca. Beseda upora, antologija protestniške poezije, proze, grafike in transparentov, se na široko izreka o družbenem: ob begunski problematiki tudi o socialni neenakosti, kovidnih preizkušnjah, oblasti, ki nikakor ne posluša tistih »pod sabo«. Z naborom različnih avtorjev bralcu dopusti, da pade, kamor mu prija, a razmišljanju o družbeni realnosti se ne more izogniti. Nastavki, s katerimi skuša bralsko publiko prebuditi, da bi mislila čisto po svoje, so v našem prostoru še posebej dobrodošli.

Slovenija me sprejme iz prijetnega hrvaškega sonca, peska, ki se ti zaleze med prste na nogah, brezmejnega morja, ki se izreka proti Velebitu, v resničnost, kjer meja ni več avtobusna postaja, trave ne hrskajo več, stari clio na poti domov sledi bodeči žici. Precej manj strašna je, kot si si jo predstavljala, a vseeno je ne moreš razumeti. Lahko razumeš le ovlaženi mah, ki jo neobvladljivo prerašča. Toliko svetlobe ima, da mu enostavno moraš podarjati svojo besedo.

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

    Urša Zabukovec

    Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

    Urša Zabukovec

    To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

  • Noč na kavču in dan na morju ali Irski bik v angleški trgovini s porcelanom

    Tina Vrščaj

    List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Izdelava: Pika vejica