Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja.

Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.

Tonje iz Hudega brega človek zlepa ne pozabi in tudi Lena Lid iz romana Vafljevi srčki si prizadeva za nepozaben vtis. No, ne da se trudi, to ji povsem naravno uspeva, prav talentirana je za to, da ga napravi, sicer ne nujno vedno najboljšega, ampak včasih se pač dobra ideja izcimi v nekaj malo manj posrečenega, pa smo tam. Pravzaprav je bila Lena itak pred Tonjo, ker so Vafljevi srčki avtoričin prvenec, le da je k nam prišel v drugačnem vrstnem redu. Mimogrede, kdor sePreberi

Najprej je treba povedati, da Bono Bidari ni ena oseba, ampak so štiri (temu navkljub je za prevod iz katalonščine povsem zadostovala ena sama, izkušena prevajalka). Potem je treba povedati nekaj o besedilih na knjižnih platnicah. Dve vrsti obstajata, in sicer besedila (hecna, izvirna, takšna, ki v bralcu zbudijo radovednost ipd.), ki delajo knjigi uslugo, in druga (dolgočasna), ki ji delajo škodo. Besedilce na platnici Elvisa Riboldija nedvomno spada v prvo kategorijo, saj bralec, potem ko prebere tistih nekaj vrstic in v primeru te knjige tudiPreberi

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slikePreberi

»Slovenija ima talent« tokrat v knjižni obliki. Med drugim. Kajti drugi mladinski roman Mihe Mazzinija, s katerim je uplenil zadnjo modro ptico, nagrado za najboljši (še ne izdan) mladinski roman, ne govori samo o posameznikih, ki si – bolj in manj upravičeno, pa tudi povsem neupravičeno – mislijo, da so ali bi lahko postali zvezde, pač pa tej liniji, ki jo zastavi problemsko (in z merico cinizma), pridruži številne druge, nekatere zgolj mimogrede nakazane probleme in problemčke. Bralec bo med platnicami našel medvrstniško nasilje, družinskePreberi

Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. (Bi bilo pa prav, da bi je bile vse dobre knjige!) Posledično verjetno ni mnogo takšnih, ki še niso bili obveščeni o tem, da so slovenski klasiki pridobili en L in da si jih je nekdo pošteno privoščil. In sicer na neklasičen način oziroma pol-pol: med papirnatimi platnicami v elektronski obliki. To pomeni, da AlmaPreberi