20. februarja 2015

Sneg

Danica Križanič Müller

Sneg polaga svojo lahno težo
v zrak, dolgo ostaja brez trdnih tal,
kar smehlja se mu, ko pada,
kot da že celo leto ni dihal.

Počasi se obrača, nežnosti
ni mogoče pozabiti. Kot da bi
poznal vse akorde spremljave,

se za hip pritisne k licu, me dvigne
v naročje, mehkoba njegovega
telesa žari vame, vsa gola in čista.

Ničesar več ne hodim preverjat,
ne dotaknem se več mrzlega pločnika,
le oči odprem kot po lobotomiji.

O avtorju. Rojena v Mariboru, trenutno živi v Slovenski Bistrici, pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine je končala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, večino časa poučevala na II. gimnaziji Maribor, kjer še vedno vodi literarno delavnico in ureja gimnazijske literarne zbornike. Izdala je tri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje … →

Avtorjevi novejši prispevki

Brezčasje

Branje

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Nad rušo

Aleš Mustar

(Poezija, 1 min)

V resničnost me povrne / vreščanje vran, / ki ni prav nič prijazno.
April

Jerneja Vrabič

(Branje, < 1 min)

Odkar smo zamenjali okna, tako tesnijo, / da ne slišim ptičjega petja.
*

Tjaša Škorjanc

(Branje, 2 min)

Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov, / le da bi se jih kasneje bala.