Trznil je, odprla je oko (odlomek)

iz prihajajoče knjige, ki bo izšla pri Cankarjevi založbi.

Vesna Lemaić

Prikimala je, jo razgrnila. Sestra in brat sta se zagledala v podobo na ruti. Na belem ozadju sta bila natisnjena fazan in fazanka, nekoliko skrita za grmičevjem, srečen par, zasačen med ljubimkanjem. Marici so oči ušle nazaj k poženščenemu fantu in kratkolasi punci.

Mlada človeka sta se ozrla k njej, kot bi pogled začutila. Pomahala jima je, bratova vnukinja je dvignila pivo, Maričin vnuk pa limonado, da bi ji nazdravila z razdalje.

»Kaj vse človek dočaka na stara leta. Narobe svet, ti rečem,« je vzdihnila. »No, mogoče bo Bog obrnil, da bo na koncu prav.«

»Kakšen bog, Marica?« se je vznemiril brat, dvignil obrvi. Sestra je bila skoraj enkrat širša od njega. Morala bi paziti na kilažo, če ima sladkorno, ne pa na videz vnuka. Toda to je zamolčal. Z leti se je navadil, da je zamolčal stvari, ki bi druge užalile. Tako je bilo življenje spokojnejše. »Od kdaj se pa ti z bogom družiš?«

»Nisem ti povedala. Ker si ti tak, ker ne verjameš. Že pred časom sem sanjala Devico,« je resno povedala. »Rekla mi je: ‘Pridi k meni,’ in potem me je objela. In jaz sem bila čisto majhna.«

»To je bila najina mamica, ne Marija,« jo je zavrnil. »Tudi jaz jo kdaj sanjam.«

Marica je bila videti, da bo ob spominu na mater zajokala. Zmajala je. »Ne, to ni bila mati. Mati je bila hudobna ko sam satan.«

Ded je zazijal. »Kaj govoriš, Marica. Mama je bila dobra ko kruh.«

»Ti ne veš. Ti si šel v partizane in potem v vojsko. Tepla me je. Nikoli ji ni bilo nič prav.«

Srce mu je potonilo. Kako je bilo mogoče, da ima sestra tako drugačne spomine. Ni mogel verjeti, da gre za isto mater. Ni vedel, kaj bi rekel.

»Mati mi taka ne bi prišla v sanje,« je nadaljevala. »To je bila neznana ženska. In vse okoli nje se je svetilo. K meni je priletela skoz zrak, z dvignjeno roko in dvema izproženima prstoma. Dotaknila se me je. Na mojih prsih je bila ščipalka. Odpela jo je in luknja mi je odpadla iz srca. Od takrat je moje srce lahko.«

Dedu je postalo tesnobno ob tem, da se je sestra zavozlala z vero. Naenkrat je bila daleč stran, čeprav je sedela tik ob njem. Hotel je odgnati nelagodni vtis, segel je nazaj, v preteklost. »Se spomniš, ko sem te vodil gledat, kako ovce serjejo. Vsakič, ko so jim začeli bobki padati iz riti, si se zasmejala.«

»In ko naju je Žuća napadel in si se postavil pred mene, pa ti je raztrgal laket.«

»Žuća je bil mrcina. Oče je takrat šel s puško k sosedu, da ga ustreli. Potem mu je sosed obljubil, da ga bo priklenil na verigo.«

»Zdaj je vse zapuščeno, vse preraščeno. Kaj nam je bilo treba vojne,« je presekala spominjanje. »Samo nekaj naših se je vrnilo. Pa kako živahno je bilo včasih. Več otrok kot odraslih.« Zadnjo besedo je izdavila, kot bi ji zmanjkalo glasu.

Pobobnal je s členki po mizi. »Amerikanci so zbombardirali Srbijo. Konec.«

»Smiljina hči nama je povedala, da se je divjad razmnožila. Da ponoči sliši merjasce hodit okoli hiše.« Otrla si je pot s čela. »Mirko je rekel, da bi bil to raj za lovce. Samo kaj, ko je to zdaj druga država.« Začela je mečkati ruto s fazanoma. »Smiljina hči je rekla, da bo prodala hišo. Skoraj uro rabi z avtom do službe. Preselila se bo.«

»Naj proda,« je odvrnil ded nerazpoloženo. Bila je hiša, v kateri je preživel otroštvo.

»Grozne zgodbe sva slišala od naših ljudi. Kaj vse je počela hrvaška vojska po srbskih vaseh med Olujo. Na jok mi je šlo. Spomenik partizanom razrušen, uničen. Imena najinega brata ni več na njem. Nikjer drugje nima groba.«

Obraz se mu je zmračil.

»In mine so še ostale, ni varno hodit s poti.«

Spil je predolg požirek vina in si z roko obrisal usta. »Ne grem več tja.«

»Mogoče je boljše tako,« se je strinjala sestra. »Težko bi …«

»Pozabiva na to.« Že zdaj mu je bilo težko ob pripovedi o usodi rojstne vasi.

Poklicala je vnuka in mu naročila, naj jo fotografira skupaj z bratom. »In ne pozabi fotografirat Mirka pred odojkom.«

Ob mraku se je v dveh avtomobilih pripeljal pevski zbor. Stopili so skupaj, zapeli vse najboljše in slavljenki izročili darilo.

Marica je razprla roke, rekoč: »Prijatelji moji!«

Odlepila je zavijalni papir in odprla škatlo. »Srce Jezusovo!«

Ded je debelo pogoltnil. Jezusovo srce je ždelo na okroglem podstavku s plastičnim pokrovom. Prebodeno je bilo z žico, ki je posnemala trnje. Kot bi nekdo hotel, da je tako, trpeče.

»Takoj ga grem sprobat.« Sestra se je podvizala v brunarico.

Vsi so čakali. Marica je na polico okna poleg radia postavila darilo. Glasbo je izključila, srce Jezusovo pa je zasijalo. Smehljala se je nad novo igračo. Njen obraz je bil najprej rumen, potem rdeč, moder, zatem zelen. In spet, rumen kot pri mrliču, rdeč kot v cirkusu, moder kot pri utopljencu, zelen kot v rastlinjaku.

Dedu se je zareklo: »Strašno!«

»Kaj je strašno?« je vprašala pevka iz zbora, oblečena v tigrasto majico. »Prav lepo sveti.«

»Kako srečna je Marica,« je pripomnil nizek trebušast pevec.

Toda veselo razpoloženje novih gostov ni omililo tega, da je bila slavljenka nad svetlobami srca Jezusovega videti strašna. Ded je pod tem vtisom zaprl oči, a mu je še naprej bliskalo skozi zatisnjene veke.

»Marica!« jo je poklicala pevka v rumeno rjavi progasti majici. »Prinesla sem ti pravo lurško vodo.« Iz torbe je izvlekla stekleničko in pomahala z njo.

Dedu je prišel na misel vic o romanjih v Lurd, že je odprl usta, toda vse oči so bile uprte v sestro, premislil si je in ga zamolčal.

Slavljenka se je vrnila na ploščad. Flaško je vtaknila v naprsni žep kostima. Njeno gibanje je bilo lahkotno, skoraj mladostno, ko se je obračala okoli, so se potrajnani kodri zibali, kot bi plapolali v morju ljubezni. Sejala je radost med cerkvenimi pevkami in pevci. Kljub slabemu zdravju je imela okoli sebe več prijateljev, kot jih je imel sam, je prešinilo deda. Kako se je skozi leta vse obrnilo in kaj je zdaj štelo več.

Ded je sestro potegnil na stran. »A to so pravoslavci?«

»Katoliki,« je zašepetala. »Bog je eden in isti.«

Odvrnila se je od njega. Poklicala je vnuka, da bi jih fotografiral. Ded se je zrinil k njej, jo prijel za podlaket, kot bi hotel dokazati, da je še vedno bližje njemu, kot bi jo hotel izpuliti iz njene druščine. Toda Marica se mu je po prvih fotografijah izmaknila in oznanila: »Zdaj pa še eno tako, da je samo naš zbor na sliki.«

Usedel se je na klop. Ob strani je našel svoje darilo, zapuščeno ruto s fazanom in fazanko, na katero je sestra že pozabila. Kupil jo je na stojnici, ocenil je, da se bo Marici lepo podala. Vzel jo je v roke, tkanina mu je prazno visela z dlani kot prosojna koža. Naenkrat mu je postala neprijetna na otip in spustil jo je nazaj na klop. Mogoče bi moral ostati doma, tu se ni počutil dobro.

Raznobarvno žarenje srca Jezusovega je odgnalo mrak z vrta. Ded je pomislil, da bo imel nočne more, če bo še dolgo priča temu. Izpraznil je kozarec vina, ga trdno podržal. Tudi steklo je lovilo rdečo, modro, zeleno, rumeno svetlobo, ki se je prevajala dalje. Nekakšna eteričnost se mu je razlezla po prstih. Roko je hitro pospravil pod mizo, si jo podrgnil ob hlače. Vsi kozarci so odsevali sij srca Jezusovega, se svetili, kot da so na mizi oživela manjša steklena srca. Mogoče se ga je vino preveč prijelo. V vsem tem utripanju se ni zdelo nič več trpežno. Ozrl se je v pisano luč. Moral si je priznati, da ima ta predmet neko moč. Celo osebnost in namen. Srce Jezusovo je bilo videti sámo, kljub temu da so ga obkrožali verniki, kot bi blefiralo svojo ubogost. Ob tem pa je bilo preračunljivo, kot bi vedelo, da bo njegova usmiljenja vredna podoba prej ali slej pritegnila k njemu tudi druga osamljena srca.

Obrnil se je stran od bliskanja, pogledal gor v večerno nebo. A v nekem trenutku se mu je zazdelo, da ga oddaljeno srce z utripi treplja po lopatici, mu hoče pokazati, da ni pozabilo nanj. Vabilo ga je k sebi, vsakogar bi sprejelo. Popraskal se je, da bi se znebil občutka. Vpliv srca je bil vseobsegajoč, kot ogromna pokrovka, in ded se mu ni mogel ogniti, čeprav si ga je zakril s hrbtom.

Nenadoma je celo sliko uzrl od daleč, Marico in njene prijatelje, ki so svetili kot kresnice, in sebe, stran obrnjen obris, luknjo v prizoru. Komu je pripadal, če ne luknjam v svetu. Za luknjami se ni dalo skriti. Spreletel ga je srh. Moral se je premakniti, se osvoboditi tesnobnih misli, se osredotočiti na konkretne stvari, na primer na poln mehur.

Ko se je olajšal in izstopil iz nekdanje lovske koče, ga je na pragu pritegnilo malo orehovo drevo v loncu. Veje so bile redko porasle z listi. Večer je predrl krik nočne ptice. Pogledal je h krošnjam dreves in nad njimi se je utrnila zvezda. Preblisnilo ga je, da si mora kaj zaželeti, in že se mu je ukresnilo temno upanje, ob katerem se je potuhnjeno ozrl k srcu Jezusovemu.

Natakarica se je ustavila s pladnjem praznih kozarcev, ded ji je zaprl prehod.

»Kakšen oreh smo mi imeli pred domačo hišo!« je namignil na drevesce v loncu. »Pa kako je obrodil.« Dvignil je dlani z upognjenimi prsti, kot bi v njih nosil nevidne plodove.

»Tale ne raste niti ne crkne,« je odvrnila natakarica. »Ampak jaz ne najdem časa, da bi ga zasadila zunaj. Stran ga bom dala. Dve cipresi bom nabavila, za na vsako stran vhoda. To bo dosti lepše.«

»Če ga ne boste obdržali, potem ga lahko date meni,« se je zavzel ded. »Ga bom zasadil kje na prostem. Si bo sigurno opomogel.«

»Kar vzemite ga.« Ženska je privzdignila pladenj in nakazala, da gre noter.

Umaknil se je.

Na kraj pameti mu ni padlo, da bi se pridružil Marici in cerkvenim pevcem, nič pomirjujočega ni bilo v tem sevanju srca. Okoli so postavale skupinice povabljencev. Na robu ploščadi sta se Maričina sin in hčerka burno pogovarjala, videti je bilo, da nekaj razčiščujeta. Ni ju hotel motiti. Preostalih gostov ni poznal. Za klopjo je vnukinja pila pivo iz flaše, poleg je sestrin vnuk jedel solato. Res sta bila videti čudno, njun videz in drža sta izstopala, še posebej, ko sta takole sedela skupaj.

Preostali so mu lovci z Mirkom v sredi.

Vnukinja in vnuk sta se ozirala od srca Jezusovega k obračajočemu se prašiču. Prvo je bilo obvito z bodečo žico in je svetilo, drugi je bil nabit na kol, obžarjen z žerjavico. Pred tema oltarjema pa so praznovale lačne duše in hrepeneča telesa.

»Kot v nočni mori,« je pripomnil fant.

»Ja, čudno je,« se je strinjala punca. »Kot da gledam praljudi. Samo še gorjače jim manjkajo.«

»To moram pofotkat.« Segel je po fotoaparatu, nekajkrat sprožil, zasevala je bliskavica, oči so mu zastale na babici. »Kupil sem ji parfum. Če bi vedel, bi šel v kitajsko trgovino in ji kupil kakšno od tistih njihovih igrač.«

»To je pokvarljiva roba,« je zmignila z brado proti srcu Jezusovemu. »Tole bo skuril kratek stik, še preden bo tvoja babica porabila parfum.«

Maričin vnuk je odložil aparat, vzel solnico in začel odvijati in zavijati zamašek.

»Spremenila se je,« je rekel. »Odkar je začela v cerkev hodit, pa se s temi družit … Včasih me gleda, ko da sem izrodek.«

»Ma, ne,« ga je hotela potolažiti. »Saj veš, kakšni so stari. Ne znajo pokazat čustev.«

»Poglej jo, eno samo čustvo jo je.«

Vnukinja je pogledala Marico. Roke je držala sklenjene pred sabo in obraz ji je osvetljevala rdeča, modra in zatem zelena svetloba.

»Pravi, da si hodi k maši odvezovat dušo,« je nadaljeval. »Svojo dušo si predstavlja kot vezalko na čevlju.«

»Kdaj je začela v cerkev hodit?«

»Ko je izvedela, da ima sladkorno.«

Ni vedela, kaj bi rekla. Vase je zlila preostanek piva.

Odložil je solnico in začel z vilicami mešati po skledi uvele solate. »Oni imajo nekakšno skupnost, skupaj držijo. Babica vsem pomaga. Ko pride domov, pa žre. Prav žre, ko da so jo čisto izčrpali. Ne drži se diete.« Nabodel je list solate. Ni ga dal v usta, držal ga je v zraku. »Verjame, da lahko jé, kolikor ji paše, ker jo Marija ščiti.«

Z očmi je poiskala deda. Pokončno je stal med lovci, hrbtenica se mu z leti ni nič ukrivila. Preprosto, toplo čustvo se je spahnilo v njej.

»Če bi se vsaj kaj zgodilo!« je vzdihnil bratranec. »A res nimaš nič za skadit?«

Odkimala je in suho pripomnila: »Kmalu bodo razrezali prašiča. A ni to razburljivo?«

Zavil je z očmi v nebo in zagledal utrinek. »To bi bilo zabavno!« je rekel, ko se je spomnil svoje želje ob babičini zdravici. Zdaj je sestrično prijel za komolec. »To ni moja želja, ampak komaj čakam, da te kateri od lovcev povabi plesat.«

»Bom rekla, da sem si poškodovala koleno. Da sem nosila pralni stroj. Sploh pa, plesanje v dvoje, bruh.«

»Jaz jih bom prosil, če mi pomagajo dopolnit herbarij,« se je zahehetal Maričin vnuk.

O avtorju. Vesna Lemaić (1981) je obiskovala Literaturine delavnice pisanja. Objavila je knjige Popularne zgodbe (Cankarjeva založba, 2008), lezbično akcijsko antiutopijo Odlagališče (Cankarjeva založba, 2010), roman Kokoška in ptiči (Škuc – Lambda, 2014), kratkoprozno zbirko Dobrodošli (Cankarjeva založba, 2018), kmalu pa bo izšla knjiga Trznil je, odprla je oko (Cankarjeva založba, 2022).

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Senčna meja

    Helena Šuklje

    Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

  • Izgon

    Nataša Skušek

    Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

  • Po celi ravnini pod nebom (2) (odlomek iz romana)

    Jana Putrle Srdić

    Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred … →

Izdelava: Pika vejica