Sama za vse

Stokrat sem si že obljubila, da se ne bom več posluževala starih tehnik. Tako so demode pa še dolgočasne. In da ne govorim o kanarčkih, ki jih imam že za cel živalski vrt. Rumenih in oranžnih barv, kot sadje na tržnici. Saj bi jih spustila na prostost, a ne za dolgo, pojedle bi jih kavke, ki so se zadnje čase močno namnožile. Lahko bi jih tudi podarila svojemu prijatelju Ludviku, ki živi na Dunaju. Večkrat me je že nagovarjal in obljubljal, da bi jih pustil letati po schönbrunnskih vrtovih. Razveseljevali bi turiste. Vendar se kar ne morem ločiti od njih, po svoje jih imam prav rada. Sploh pa si jih Ludvik lahko sam priskrbi. 

Vsak kanarček ima svojo osebnost, to se sliši že po petju. Boris, Lili, še ena Lili, Gorazd, Pero, Frank, Anny … vsak ima tudi svoje ime. Priimke in vse ostalo pa sem zanemarila, bi bilo preveč podatkov. Raje se prepuščam igri barv in svetlobe v njihovem perju. In glasu. Najlepše je, ko skupaj zapojejo v svojih kletkah. Takrat mi od radosti priteče nekaj solz, ki jih sproti spreminjam v slapove polnovrednega semena. Ptičice ga imajo raje od vložene jajčne hrane, ki jo nabavljam na spletu. Še kavke dobijo svoj delež. Ampak tudi ta coprnija je stara, pa še oči imam zadnje čase precej suhe. Potrebujem nekaj novega, svežega, in odločila sem se, da obiščem svojega avstrijskega prijatelja. Dolgo me že vabi, vse od poletja, ko sva se spoznala v kampu na Krki. To je šotorišče na Dolenjskem, katerega lastnica in upraviteljica sem. Vsako poletje se skupaj s kletkami preselim ob zeleno reko, kjer mi posel vedno bolj cveti. Odkar sem končala z zalezovanjem krav in krajo mleka, plenjenjem cvička in delanjem toče, imam več časa za svoje goste. Včasih me še zamika, da bi posušila kakšno hruško ali jablano, ki daje pregosto senco, ampak se obvladam. Kanarčkov imam pa itak že preveč, zato gostov nič več ne spreminjam vanje.

Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.

Zdaj se moram spomniti, kako sem bila videti prejšnje poletje, da ne bo prevelikih odstopanj. Nimam časa, da bi se ukvarjala z zvarki, zato si populim dlake na obrazu, pobrijem pazduhe in bikini, pobarvam lase s svetlejšim odtenkom. V usta si vstavim novo zobno protezo, ki me moti, ko izgovarjam šumnike. Ni se mi še čisto prilagodila. Prijateljico zobozdravnico prosim, da jo malo obrusi, obenem pa se ji dam napikati še z botoksom. Takoj se pomladim, v obraz sem kot napihnjen balonček, prijateljica je spet pretiravala. Sem pa vsaj dobila dober popust.

Na spletu kupim vozovnico za vlak do Dunaja, ker se mi ne ljubi ukvarjati z metlo, še manj pa s transformiranjem v nočno ptico. Vsa ta navlaka je za mlajše, razmišljam rahlo nostalgično, ko se v petih urah elegantno pripeljem na glavno dunajsko postajo. Ambient me navduši, in ko se hočem malo razgledati, pred mano bušne sam peklenski ogenj. Iz njega stopi Ludvik s plamenčki v očeh. To je njegov stil, ni se ga še naveličal. Opremljen je z daljnogledom in kamero, pa s stativom in velikim nahrbtnikom. Odpelje me direktno v živalski vrt. Kot se izkaže, ima s sabo tudi sendviče s sirovim namazom, lososom in obročki bele čebule, kar pojeva takoj po ogledu terarija. Svoje čase bi dala vse za krastače, kuščarje in kače, zdaj pa se mi rahlo gnusijo. Pohitiva proti tirolski kmetiji, da bi ujela čas hranjenja koz. Ludvik montira kamero na stativ. Že od daleč slišiva laježu podoben kozlov glas in kmalu ga tudi zavohava. Po vseh pravilih bi nama moralo to dišati. Rogatež stoji sredi staje, viha zgornjo ustnico, in prha v zrak. Iz gobca moli jezik. S kot sulica napetim penisom hodi okrog samice in jo ovohava. V trenutku jo zaskoči, kot pravi hudič. Najprej ploskava ritualni orgiji, potem pa nama je kar malo žal, ker se ne kozel ne koza ne odzivata na hrano, ki jo ponujava skozi ogrado. Malo nama je celo nerodno, saj se kar na nehata naskakovati. Še dobro, da sva si za konec pustila ptičji paviljon. Ludvik mi kupi kanarčka s čopo, takega še nimam, in za hec ga poimenujem po njem. Zjutraj me zbudi njegovo petje, čeprav je kletka prazna in Ludvika ni nikjer. Za hip pomislim, da bi pričarala nadaljevanje, ampak najprej grem na vece, potem pa skuham kavo. Vidim, da mi je zmanjkalo tobaka, treba bo v trafiko. Odkar tudi telekineza ni več to, kar je bila, sem sama čisto za vse.