Ris

Iz cikla “Prislutnje”

Andraž Jež

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.

Podobno je bilo kot na dlani, da je to moja krivda, jasno, kakopak, ko sem videl z desne črne poloble prihajati policijsko vozilo. Šment, levo od klečečega kipa se je v istem trenutku pojavil ris.

In so me vklenili. Pa ne zaradi uriniranja, temveč ker sem se svobodno gibal po vrtu kljub opozorilom o izpuščenem risu (bi naj mar zamolčal, da sem se risa ves čas zavedal, četudi ga nisem videl?!).

Zapor je bil mil, s svojo menzo, knjižnico, lepljivim travnikom in meglo. Še ničkoliko ujetnikov, tudi eden ni imel zločina v prstih. Zaprti smo bili zaradi raznih risov, zaprti, ker servilno-agresivni um biričev ni prenesel, da smo svobodno hodili po travniku hkrati s svobodno nenevarno mačko.

O avtorju. Andraž Jež ni samo literarni raziskovalec, skladatelj in slikar, temveč tudi piše neko čudno prozo. Živi tako v Izoli kot v Ljubljani, pozna pa ga majhno število ljudi, ki so v glavnem nori nanj in mu pošiljajo šopke, tudi ko nima rojstnega dneva. Glede slednjega je zelo skrivnosten, zato le malokdo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

Izdelava: Pika vejica