Ris

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.

Podobno je bilo kot na dlani, da je to moja krivda, jasno, kakopak, ko sem videl z desne črne poloble prihajati policijsko vozilo. Šment, levo od klečečega kipa se je v istem trenutku pojavil ris.

In so me vklenili. Pa ne zaradi uriniranja, temveč ker sem se svobodno gibal po vrtu kljub opozorilom o izpuščenem risu (bi naj mar zamolčal, da sem se risa ves čas zavedal, četudi ga nisem videl?!).

Zapor je bil mil, s svojo menzo, knjižnico, lepljivim travnikom in meglo. Še ničkoliko ujetnikov, tudi eden ni imel zločina v prstih. Zaprti smo bili zaradi raznih risov, zaprti, ker servilno-agresivni um biričev ni prenesel, da smo svobodno hodili po travniku hkrati s svobodno nenevarno mačko.