Ozon 1

Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … PA KJE V ČRNI LUKNJI MATERINI SEM ŽE SLIŠAL TA STAVEK?!!?

… so bile prve misli, ki so se ob daljšem časovnem intervalu izvajanja terorizma prikradle v betico mladega moža, ki je nosil ime Grega Straža Navarelj. Kakšnega izvajanja terorizma namreč, boste vprašali. Nič posebnega. Vsaj za Navarelja ne. Pri svojih 21 letih je imel za sabo že približno 4–5 let relativno profesionalnega opravljanja poklica izterjevalca denarja. Saj razumete, zakaj se reče relativno profesionalno … kot je pač lahko. Denar na roke. Težki časi. Sploh če si kot mladenič odraščal v Ljubljani na začetku 21. stoletja, samo z mamo z nacionalnimi koreninami iz Ukrajine, ki pa so bile seveda formalno-birokratsko zabrisane. Grega je bil en tak fantič. Mami je bila »natakarica« v nočnem baru. »Natakarica«, razumete? V narekovajih? Dovolj o tem.

Grega je sicer rad bral v prostem času. LPP novičke na avtobusih in to. A prej omenjeni stavek mu ni in ni ušel iz glave. Verjetno zato, ker mu ga je na ves glas noro panično Benny (ja, z y) kričal skoraj direktno na uho. Dokler ni visel iz okna sedmega nadstropja arhitekturno socialistično zgrajenega bloka. Navareljevem nadrejenemu je bil dolžan kar nekaj denarja namreč. Za droge, seveda. Pa ne bom govoril o konkretnih vsotah, naj samo povem – to ni trava, niti navadna sintetika, niti krokodilčki, niti razni ukrajinski blablabla … ne, dolžan je bil za svoj ozon. Nisem znanstvenik, niti preveč izobražen … ampak, ljudje … po teh kristalih boste urinirali mavrice in jedli prozorne osebe, ki jih boste videli samo vi. Kakorkoli že … se zgodi. Je pa mogoče malce žalostno, da še tisti slovenski glasbeniki, ki pridejo do založbe, denar zapravljajo za takšne »pospeške«.

»KJE SEM ŽE SLIŠAL TA STAVEK, BENNY, POVEJ, NO!!!« Manija, norost, samo dretje vse povprek. Sosedi gledajo, normalno. V trenutku Navareljevega najhujšega oz. najglasnejšega ego izbruha pa je Benny doživel svoj najkrajši in najslajši trenutek spokojnosti, ki mu ga je očitno bilo dano. Trenutek je namreč izkoristil, da je Navarelja brcnil v brado, ta pa ga je normalno spustil. Če sosedi že gledajo, potem pa naj dobijo svoj »show«, a ne? Ah, Benny … večni roker. In kako to vem?

Ker sem jaz Benny. In zvezde rokenrola nikoli ne umrejo. V nekaterih primerih (mojem) se od platnenih nadstreškov balkonov odbijejo v koš za smeti. In, ja, jaz sem tudi tisti mladenič, ki je proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija prišel iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu. Tam sem srečal Navarelja, ki ga poznam že od otroštva. In vedel sem, da bo to najino zadnje srečanje. Denar je čas, čas je zlat ipd. … nekatera prijateljstva očitno toliko manj. Nekdo od naju bo moral zapustiti trenutno formo življenja. Upam, da misli, da sem mrtev, in me ne išče več. Ampak samo upam – zdaj je na vrsti bežanje. In rokenrol. Juhuhu. Iz katerega romana pa je stavek, ki skoraj točno opisuje del mojega večera in ki mi je služil kot orodje za tisto, kar se je na koncu izkazalo za odlično distrakcijo, pa še vedno ne vem. Pa sem bral Dostojevskega in podobne nore Ruse, ko sem bil še malce hujši mladič po letih, kot sem zdaj. Ampak, kot sem rekel … verjetno imam zdaj dovolj časa, da ugotovim. Zabavne banalnosti so mi bile vedno nadvse zabavne.

Gremo.

(Napisano na Urnih zgodbah.)