Mavrični bojevnik

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito. Med hojo gledam ljudi, ki ne vidijo mojih odvrženih semen, temveč zrejo predse, nekam v daljavo. A jaz rad postojim s pogledom v mimobežne znance in neznance. Vsak ima na glavi klobuk, kapo ali uhane – ali pa jih nima. In skorajda vsi držijo v roki telefon. Vsa ta pisana množica pridatkov, ki visijo na ljudeh kot novoletni okraski, me navdaja z velikim veseljem. Zato se med hojo ustavljam, obračam, poskakujem in smehljam. Pozdravim vsakega znanca ali neznanca, ki me prijazno pogleda.

Hodim hitro. Kljub ostremu koraku hodim v mehkih sandalih, da noge lahkotno podrsavajo po črnem asfaltu in rišejo črte na podplatih iz gume. Včasih se tudi sezujem in stopam bos po travi ob pločniku. V opajajoče veselje mi je hoditi po mehki travi in čutiti zemljo pod nogami. Mimoidoči znanci in neznanci me gledajo s spuščenimi ali dvignjenimi obrvmi.

Hodim od praga stanovanja do mestne bolnišnice. V bolnišnici sem na kratko. Le toliko, da mi medicinska sestra v žilo desne roke vbrizga zdravilo. Potem si popravim rokav srajce, zapnem gumb in čakam v čakalnici na zdravstveno kartico. Kolikor mogoče hitro se odpravim skozi steklena vrata bolnišnice. Včasih grem pred tem na stranišče, da ni moja pot nazaj preveč naporna zaradi pričakovanja školjke v stanovanju na drugi strani mesta. 

Hodim v oblačnem ali sončnem dnevu. Hodim v dežju in tudi v pripeki. Hodim, ko vreme kliče k poležavanju v postelji ali ko svarijo po radiu, da bo hud mraz. Hodim v vseh letnih časih. Tudi na božično jutro. 

Hodim vsak dan. Sam v svojem mavričnem svetu. Zato hodim brez dvoma in z veliko vere. 

Če ne bi hodil vsak dan, bi bil sedaj zaprt za štirimi stenami bolnišnice, sta rekla dva zdravnika. Zaprt bi bil v sobi z rešetkami, da ne bi ogrožal sebe in mimoidočih znancev in neznancev.