Izgon

Hej, vedve, slečta se!

Zakaj, saj sva v kopalkah.

Slečta se, sem vama rekel.

Spogledava se in rečeva: preklet kreten. Ignorirava ga in greva hitro naprej, on pa še kar vpije, ves premočen v mornarski majici in zamaščenih hlačah. Še dobro, da je tako zavaljen, da se mu ne da po tem razbeljenem soncu.

Morje se blešči v očeh in borovci božansko dišijo. Na počitnicah sva, končno. Zaključili sva zadnji letnik, pisali maturo. Ni še rezultatov, to naju rahlo najeda, ampak potlačiva. Obe si želiva fukat.

Kateri ti je bolj všeč?

Tablond.

Saj sta oba blond.

Crknili bova od vročine, preden prideva do njiju.

Ampak se splača.

Bosi stopava po razgretih kamnih in ostrem oranžnem gramozu, ki so ga očitno nasuli šele pred kratkim. Kjer je le mogoče, zabredeva v mlačno sipino, ampak najkrajša pot pelje po kopnem. Podplate imava že čisto opečene. Ljudje, ki se sončijo, se dvigujejo s svojih ležalnikov in naju grdo pogledujejo. Ali pa se nama to samo zdi. Obžalujeva, da nisva obuli šlap. Pri kontejnerju za smeti si iz odsluženega ležalnika narediva zasilno obuvalo. Na stopala si priveževa zarjavelo peno s trakovi rožastega blaga, ki visi z ogrodja. Smešno izgleda in reživa se druga drugi, ko se pred nama nenadoma namala naga ženska. Ožgana je, še najhujši so njeni joški, roza fluorescentni.

Izginita!

Potem se nama približa svetlolasa punčka, ki dela čudne grimase. Proti nama boči malo golo rit, namazano s kremo. Pristopi še starejši moški, tudi on je brez kopalk. Gledava v bingljajoče mednožje in si misliva, še en perverznjak, potem pa zaštekava. Bližnjico sva usekali čez nudl plažo, sploh nisva opazili. Zdaj se morava sleči še sami, da nama joške opali kot tisti tam, ampak nimava kaj. Odveževa si modrca in se v toplesu podava naprej. Nekje na polovici sva do najinih plavolascev, včeraj smo se spoznali na terasi. Igral je bend, ti pa gola tečeš čez valove, brez odziva na poglede vse surove. Potem smo šli na plažo in bilo je res romantično. Zato sva se tudi podali na današnjo pot, da vidiva njun šotor in da se pošteno posloviva. Zvečer gresta že domov.

Od kod pa zdaj ta megla, očitno se mi blede od pripeke.

Mogoče sva fasali sončarico.

Ko bi le imeli kakšno flašo vode.

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov. Počasi in zlohotno se nama približujejo in v taktu mrmrajo: sleci se. Kot v faking hororju. V naglici porolava s telesa še spodnji del kopalk in stečeva nazaj, čez vroče skale in zobati pesek. Za sabo slišiva peklenski smeh in salve vzklikov, nihanje najinih belih jošk in zdaj tudi riti gotovo nudi lepo pasažo. 

Šprintava naprej, mimo kontejnerjev za smeti, polomljenih ležalnih stolov in kupov smeti, dokler hrup ne zamre in se meglica malček razkadi. Ko priletiva v svoj kemp, se začnejo ljudje dvigovati z ležalnih stolov in brisač. Če si takoj ne oblečava kopalk, bodo poklicali policijo.