En čopič za Žanet

Petek zvečer. Zajeban in obremenjujoč teden je za njo. Da bi zadihala, se je Žanet odločila, da gre v SEM. Ni to sicer kafič, v katerem bi se počutila domače, jo pa vznemirja in je blizu njene pisarne. Najboljša mizica je bila še prosta; tam v kotu lokala, kjer je imela razgled in vpogled v cel prostor, opazovala je ljudi, ki so prihajali in odhajali. Naroči si huga in kozarec vode, ljudi opazuje mikavno, kot bi se v fantaziji priključevala zaključenim družbam okoli sebe. Sama je. Ves čas si vneto grize suhe razpokane dele nekoliko izsušenih ustnic, kot bi se s tem pomirjala in se zavedala, da je tu; vse do krvi in pobledele sicer živo rdeče šminke, ki se v niansah barve ujame v pogrizene razpoke. Na steklenem kozarcu pusti odtis rdeče. Kljub slamici, postreženi v kozarcu. Pečat krvi in šminke.

Ob požirku in okušanju se spomni na čas, ko je bila majhna in nikoli ni razumela, kako lahko odrasli pijejo žganje. Žganja še danes ne more. Lahko bi dodali vsaj kokakolo, si je mislila ob spominu; približno šest let je imela, ko je na pobudo strica in stave, ali bo v viski namočila vsaj jeziček in poskusila, dobila »čuka«. »Za čuka«, so govorili takrat v Kranju, ko so kaj stavili za tisoč tolarjev. Viski s kokakolo je najbrž okusnejši, bolj sladek. Tak, okusen tudi za majhne punce za dober denar.

Žanet dela v računovodstvu, precej neosmišljeno in po sili razmer se je odločila za to kariero. Kot majhna je rada risala in ustvarjala, želela si je postati slikarka. Ko bo velika. V sebi je precej živa, a neizživeta. Kdo pa ne bi bil napol mrtev v takem poklicu. Predvsem v tem obdobju, ko se delajo letne bilance in ji žrejo živce vsi tisti nebirokrati, ki pojma nimajo, kako se dokazuje stroške, dosledno številči račune. Pojma nimajo, si misli, prekleti hedonisti! Za malico si večkrat pripravi humus, čičeriko namaka ravno toliko, kot piše na vrečki. Doda še vse tisto, kar piše na Okusno.je. Česen, olivno olje, peteršilj, sol, kari ter drobnjak ali »šnitlek«, kot bi rekla njena babica, ki je živela v Loperšicah. Všeč ji je nežna roza v kombinaciji s svetlim raztrganim džinsom. Pa puli, siv in bež. V omari ima obešena dva na las podobna kroja roza oblek, le da je ena z belimi rožicami, druga pa pikasta. Črne pike ima, take večje in udarnejše, čisto nasprotje belim rožicam. Obleče jo, kadar je jezna in se mora nekoliko upreti. Pulija sta rebrasta, iz tanke tkanine. Čevlji iz predlanske kolekcije, nekoliko zdrsani, leva peta odstopa. Razmišlja, da bi jih nesla k čevljarju, usnje je še zelo v redu. Za kakšno sezono bodo še. Njen notranji glas jo nagovarja, da bi jih zgrizla, izpljunila in si kupila nove. Prav tako obleke, roza, in jih zamenjala za črne. Pa en choker. Za glas se ne zmeni. Je preveč zanjo. Rada ga sicer prepoznava pri drugih, tistih, ki zanjo predstavljajo alternativo. Zavida jim in večkrat fantazira o tem, da bi bila sama alternativka v črnem, s chokerjem. Včasih jo je tega sram, včasih ima predsodek. Rada bi bila nora, pa si ne upa. Rada bi dihala, pa jo omejuje cmok v grlu.

Po treh kozarcih huga je prispela domov v svoje enosobno stanovanje s stenami, do polovice pobarvanimi na rumeno, spodnji del je obložen z lesenimi letvami. Upira se ji staro, izpeto, vse, kar ima zatohel pridih prežetega. Stene sem in tja krasi kakšna slika tihožitja in še kakšna bolj veroizpovedna. Stanovanje je po nekakšnem čudnem naključju podedovala od umrlega deda, ki je bil baje znan po sumljivih poslih. Kakšnih, si niti ni upala spraševati, vseeno pa je bila z grenčičnim priokusom. Spomni se ga bolj bežno in megleno, bil je baje nekoliko strašljiv. Sanjari o novem, večjem stanovanju v minimalističnem stilu brez rož, predvsem moderna črna, siva, morda marmor in les. Imela bi mačka, a se ji ne bi dalo ves čas ukvarjati z njim. Zabava se, ko na Instagramu gleda razne videe z mački.

Odšla je v kopalnico in se zagledala v ogledalo. Dvakrat se ji je spahnilo, drugič nekoliko na glas in s požirkom kisline iz želodca. Ob dolgih laseh, na tesno spetih v čop z gumico iz pliša, tiste temno zelene kraljeve barve, se je s posmehom zazrla v svoj frufru, ki ga nosi že celo večnost. Poln kurac ima te svoje frizerke, h kateri hodi že od malega. Milena. Milena striže vso družino, že odkar pomni. »Fak, a ta je še živa?« Morda bi bil čas za nekaj novega, pomisli.

Njena (e)Senca ambivalenca je v ogledalu lahko naporna, lahko pa je čudovita in malo odštekana. Tako si važno misli Žanet, saj ta seže nekoliko globlje. Po tihem glasuje za norost kot kolektivno zavest: »Svet bi bil bolj barvit, spodbuden za abstrakt in absurd. Za tvoje nenarisane risbe, nenaslikane kreacije in globok vdih lajfa. Ko odrasteš, boš lahko nora, če želiš. Nora boš postala, ko ti uspe odkrušiti en velik sabotažni del. Odjebi pravila od točke cmoka!« Ne govorita o ekstremizmu in črno-belem, govorita o zmožnosti kreiranja, posluhu, izražanju s tistim »dobrim« in tistim »slabim« delom sebe brez občutkov krivde, kot nam narekuje slovenska folklora, no, ne le slovenska. Avtentičnost, kjer ni dobrega ali slabega. »Si le tu. Cela ti, draga Žanet! Ne zastrupljaj se z dobrim in slabim, uživaj v procesu sprejemanja ›vsega‹, kar si in kar nosiš. Če je treba, se ob tem polomi. Letting go, pa to!« Debata z njeno (e)Senco ambivalenco jo je pretresla. Vsekakor je slišala, a se preusmerila. Preveč za ta moment, a vznemirljivo. Sedaj o(b)staja z vprašanjem. Z rahlo naježeno kožo si je nazdravila v ogledalo, zvrnila še en home-made hugo na eks in odšla spat. Najraje spi v bordo rdečih kratkih hlačkah s čipko in kombinežo v kompletu. V tem se počuti seksi.

Naslednjega dne se je veselila. Zvečer jo je čakala prva ura srečanja za obvladovanje jeze. Za ta se je odločila, da bi se jezo naučila izražati v bolj intimnih odnosih in jo nadzirati v odnosih »na daleč«. Tam je bilo pet jeznih tipov in ženska v srednjih tridesetih, ki je bila napotena s strani Zavoda za zaposlovanje, saj ni hotela meditirati na usposabljanju za brezposelne. Predavateljico je poslala v tri p.m., ko ji je ta predlagala, naj si vzame blazino s kupa v kotu sobe, se udobno namesti, zapre oči in nekajkrat vdihne in izdihne. Soba je spominjala na socialistično učilnico – v kotu ob oknu taščin jezik in leseni stoli, kjer je naslonjalo le iz lesene letve, z dvema večjima vijakoma na vsaki strani. Žanet se je pozabavala z mislijo, da bo med pavzo s prstom preverila pod mizami ob strani za prežvečenimi in zalepljenimi žvečilnimi. Ob prvem očesnem stiku se je Žanet jezni ženski previdno nasmehnila, a se ji je ženska približala s sunkovitim gibom glave, nekoliko jo je zasukala v levo, pred Žanetin obraz: »Kva bulš?« in se glasno zasmejala. Žanet je ihtavo v strahu izbuljila svoje velike, okrogle črne oči, napihnila lica, stisnila ustnice in glasno izpihnila. Več v tistem trenutku ni šlo.