pričetek lepljivega stoletja

pred tridesetimi leti smo bili pastirji v votlinah
nato so nam na srebrnih pladnjih
servirali pločevinko kokakole
odločeni da iz nas naredijo lepe ljudi
z osnovnim znanjem računalništva
in vsaj treh tujih jezikov
televizorji niso imeli gumba on/off
dan in noč smo gledali pisane ovce
s ferskih otokov
kako lepe so kako lepe so
zadeti od katodnega snega
temnorjava tekočina
nam je rahlo razjedala neurejene brade
vzhičeni smo pleskali svoje sive stene
s fluorescentno oranžno
nismo čutili jastrebov
kako lepe so kako lepe so smo vzdihovali
oči so postajale steklene krogle polne žgočih barv
lahko bi sesuli zgodovino če bi želeli
moč je bila neomajna gromozanska antena
toda mi smo bili fascinirani
s temnim zlatom v rdeči embalaži
kako lepe so kako lepe so
nismo opazili cvetočega bombaža
nikoli nam ni bilo treba na kolena
nikoli nismo občutili zares dolge zime
samo brezskrbno smo pilili naprave za samomučenje
metali smo si korenčke pred usta
in pridno telovadili
morali smo biti lepi za novo državo
reflektorji so nam sijali v misli
in razčlenjevali zakaj smo tako sramežljivi
drenjali smo se pod mogočno svetlobo
kakor nočni avgustovski metulji
hočemo lepoto hočemo lepoto
vedeli za konec ki ga prinaša obilje vatov
hočemo lepoto hočemo lepoto
vseeno smo šivali knjige
in pripravljali nizkokalorične obroke
v knjige polagali odpadla krila
iz obrokov gojili zdrave pripadnike družbe
ki vzhaja na obrobju norosti

danes bomo podaljšali zlati udarec

hočemo lepoto hočemo lepoto

jutri spustili volkove na poslednji banket