izpusti zmaje

plašče mečemo po knjigah
ker ne sme nihče videti
mladi ljudje se venomer ozirajo v svetlobna telesa
opazujejo rože na oknih
oči jih bolijo od nakopičenih dimenzij
vztrajajo
sukajo vezane besede okoli svojih osi
hrepenijo za sončnim vzhodom
kar naprej pobirajo zlate palice iz ognja
mislijo da bodo tako rešili našo lepo civilizacijo
na vrtovih sadijo grmičevje
ki mu pesniki v tej deželi pravijo magnolije
po rokah gnetejo svoja spolovila
ko mislijo na belo-vijoličaste cvetove
megla prodira v kotlino
pomirja najbolj razdražene
vse bo počasi zgnilo
pomirimo se
vse se bo počasi zaprašilo
belina zaseda naše nomadske teritorije okoli oči
nevarnost videti stop nevarnost slišati stop
kdo razume besedo konec
kdo želi božati rez na koncu besede nič
in nič
vse je pomirjeno
mladi pesniki butajo z glavami skozi steklo
ne vidijo požrešnih žerjavov
ki prežijo na nič hudega sluteča lica
igramo nogomet
mi ne moremo izgubiti
mi smo stražarji nove lepe preprostosti
knjige se vračajo na svoj drugi konec sveta
kjer ni zemlje kjer ni kisika
spoznali smo scenarij
ki ga ne bo nihče nikoli zares razumel
pomembne stvari na tem svetu so sprožile samouničenje

brez panike

še vedno imamo ogromne nasade magnolij