Vročinski val

Tomislav Vrečar

Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
ustnice, ki tako rade zibajo korake.
V širni svet nasedli sen, žrtve bežijo,
sovraštvo zavzema okope in stavi na trope,
ostali molčijo in žulijo cocktail olajšanja;
lahko bi bilo veliko slabše, naše otroke
je treba obdržati na verigah lagodja.
Kjer strah kraljuje, ni časa za solze,
je le beg ranjene divjadi; vlažen gobček,
ki peša kot agrum, pozabljen na razbeljenem soncu.
In ledeniki švicajo kot sifilitični kaznjenci,
ti nordijski zamurci, sloki, odeti v hladen pastel pozabe;
nekoč strašljivi ognjeniki so le še šepet,
kajti prenaseljenosti ne moreš zamrzniti v neskončen trenutek,
sama drvi v prepad, ki ga je izdolblo gomazenje,
in telesa so postala nesmiseln kapital,
uteha revnim analfabetom, ki ne morejo razbrati lastnih genov.
Svet se pregreva v izobilju monade – obstati, ne ravnati;
revolucije ne žro več svojih otrok, temveč kujejo dobiček
in brijejo norce iz trenutka, ko je vse na kocki,
nič več prej ne potem, le še grozeč osnutek programiranja,
ko ne stopiš dvakrat v isto zmes silicija.

O avtorju. Tomislav Vrečar alias Soma Arsen, pesnik in performer, avtor šestih pesniških zbirk (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika). Občasno prevaja italijansko poezijo in piše verze v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica