Vročinski val

Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
ustnice, ki tako rade zibajo korake.
V širni svet nasedli sen, žrtve bežijo,
sovraštvo zavzema okope in stavi na trope,
ostali molčijo in žulijo cocktail olajšanja;
lahko bi bilo veliko slabše, naše otroke
je treba obdržati na verigah lagodja.
Kjer strah kraljuje, ni časa za solze,
je le beg ranjene divjadi; vlažen gobček,
ki peša kot agrum, pozabljen na razbeljenem soncu.
In ledeniki švicajo kot sifilitični kaznjenci,
ti nordijski zamurci, sloki, odeti v hladen pastel pozabe;
nekoč strašljivi ognjeniki so le še šepet,
kajti prenaseljenosti ne moreš zamrzniti v neskončen trenutek,
sama drvi v prepad, ki ga je izdolblo gomazenje,
in telesa so postala nesmiseln kapital,
uteha revnim analfabetom, ki ne morejo razbrati lastnih genov.
Svet se pregreva v izobilju monade – obstati, ne ravnati;
revolucije ne žro več svojih otrok, temveč kujejo dobiček
in brijejo norce iz trenutka, ko je vse na kocki,
nič več prej ne potem, le še grozeč osnutek programiranja,
ko ne stopiš dvakrat v isto zmes silicija.