10. maja 2019

Veronika

Ana Lorger

Kaj naj naredim
s temi tvojimi očmi, Veronika,
prevelike so,
nič ni tako,
kot je prav,
kot hočem,
kot je res,
Veronika,
tvoje oči zrejo v morje,
tvoje oči rečejo »morje«
in te peljem do obale,
zakaj ne skočiš na moje kolo, Veronika,
zakaj nisi skočila na moj hrbet,
da bi te nosila čez travnike,
čez zalivalce rož,
čez angleške pokrajine,
zakaj me nisi nikoli naučila rusko, Veronika,
tvoje oči so tako ruske,
da bom za tabo ponavljala oblike besed,
oblike stvari, oblike gest.
Zakaj mi ne ponudiš roke, Veronika,
da bi v tvojem drobovju iskala tisto nekaj,
kar hočem,
kot je prav,
kot je res.
Kaj naj naredim s tvojimi očmi,
z očmi Veronike,
ki me pusti zmedeno čakati
sredi teme,
ob luči kolesa,
ob luči dneva
znova in znova odhajati,
da bi se spet srečala, Veronika,
nekje na ulici,
nekje na tuji zemlji,
nekje v tujih očeh.

O avtorju. Ana Lorger, rojena v Ljubljani, je nekoč prebrala stavek, ki pravi, da »razpoka nastane tam, kjer jezik zadene ob meso in tega ne more razbliniti v tekst.« Zato ves čas prehaja med izražanjem in molčanjem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    (Poezija,  < 1 min)

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

  • Med časom in pokrajinami

    Aja Zamolo

    (Poezija,  1 min)

    vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

  • NIANSII ekstrakt

    Dejan Koban

    (Poezija,  1 min)

    nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

Izdelava: Pika vejica