Veronika
Ana Lorger
Kaj naj naredim
s temi tvojimi očmi, Veronika,
prevelike so,
nič ni tako,
kot je prav,
kot hočem,
kot je res,
Veronika,
tvoje oči zrejo v morje,
tvoje oči rečejo »morje«
in te peljem do obale,
zakaj ne skočiš na moje kolo, Veronika,
zakaj nisi skočila na moj hrbet,
da bi te nosila čez travnike,
čez zalivalce rož,
čez angleške pokrajine,
zakaj me nisi nikoli naučila rusko, Veronika,
tvoje oči so tako ruske,
da bom za tabo ponavljala oblike besed,
oblike stvari, oblike gest.
Zakaj mi ne ponudiš roke, Veronika,
da bi v tvojem drobovju iskala tisto nekaj,
kar hočem,
kot je prav,
kot je res.
Kaj naj naredim s tvojimi očmi,
z očmi Veronike,
ki me pusti zmedeno čakati
sredi teme,
ob luči kolesa,
ob luči dneva
znova in znova odhajati,
da bi se spet srečala, Veronika,
nekje na ulici,
nekje na tuji zemlji,
nekje v tujih očeh.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.