Tiste dni smo bili vsi Odisej

Mladenič se nauči streljati
& umre v blatu,
ocean daleč od doma,
prsti se oklepajo puške
& nebo odteka
iz njegovega srca. Ob njem
prijatelj gleda,
kako mu zadnji dih
v trzljajih spolzi v jarek,
to bo prijatelj nesel
nazaj v Ameriko –
rano, spominek,
ozadje zgodbe. Poučeval bo
mlade ljudi književnost
štirideset let. Treniral
softbol ekipo svojih hčerk.
Navijal bo za moštva Red Wings
& Lions & Tigers. Dober
plesalec bo. Radodarno bo ljubil.
Takoj se bo pripravljen pošaliti
& njegov stisk roke bo čvrst.
Redko bo govoril
o vojni. Če bo vprašan,
bo namesto tega raje povedal
svojo najljubšo zgodbo:
o Odiseju, ki ubeži
kiklopu
s slabo besedno igro & dobrim vinom
& zašiljeno palico.
Za to gre, da storiš, kar je treba,
da se vrneš domov & vidiš,
da je o vojni govoril
že ves čas.
Vsi hočemo isto
od tega sveta:
Reci mi Nikdo. Pusti mi živeti.

Prevedla Veronika Dintinjana
© Amorak Huey. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.