SAMBUCUS NIGRA

I

Lomastim po mladem žitu.
S stegni te zdruzgam
kot zrel grozd,
da priteče sok
in se ti pocedi po čelu.

Moj hrbet se vzpenja
in se razpira kot šotor,
kot steza iz lave,
ki se vali v morje.

V tvojem naročju
rastem v nadobok,
dokler ne klonem
in se pokoren
zagrizem vate.

Držiš me,
da se ne razsujem
kot prebodena
vreča apna.

Slast grgra,
ko te gledam
vzpeto ozkopaso
in sinjo nad seboj.

Lady Godiva gola
jezdi skozi mesto,
ogrnjena v plašč
svojih dolgih las.

II

Tvoj život kliče po tem,
da bi bil vklenjen
in privit, izsesan,
do dna slasti,
prikovan v ječanje.

Kar sama pod mojo roko
tvoja rama zdrsne v belino.

Tvoj vonj je tako blag,
da se ob kantaros prislonijo grlice.
Dišiš po vijolicah
kot truplo svetnice.

Zato podivjam v minotavra.
Iz hrbta mi poženejo ščetine.
Zgrabim te za krhko fialo vratu
in molim,
razdejan.

Vračam se vase,
da ne zblaznim.

Moral sem najti angelsko bitje,
da sem naposled lahko
vesel
pujs, pujs, pujs.

III

V tvojem naročju predem
in si zdravim ranjeno šapico.
Od ugodja se sloči moj lok.
Od ugodja se sloči moj lok.

Sveže oprana rjuha sem,
ki se suši na razbeljeni skali.
Koža se razteleša, da bi te ogrnila.

Ti pa me milo gledaš
kot srnica med praprotjo
in mi spodmakneš dih
v neizrekljivo,
v sveti molk.

IV

Tvoja dlan se sprehodi
in izčrpana omahne.
Spolzi prek roba mojega hrbta
in je že terra incognita,
kjer se loka srh,
kjer dežuje loj.

Kdor ni pridržal dlani
na tvojem srcu,
ne ve, kaj je opij.

Kdor te ni držal za vrat,
zaman čaka pred Ištarinimi vrati.

Eno roko ti polagam spredaj,
drugo zadaj,
da med njima kroži tok.

V

Vodiš me, kraljeviča,
s srebrnim tokom na lov.

Z mojo žadovo palčko
seješ preplah po nebeških poljanah.
Mrtvim odpiraš usta.

Z mojo kanglico nabiraš
polže na obali
in vse se cedi od njihove sline.

Brstim.

Ujede cepajo z neba,
ko se ti nastavljam
in se božam po belini,
kjer srši rob.

Spravljam te ob pamet
z zamaknjenostjo
kot kak asket.

Kjer se me dotakneš
s svojo iskro,
se razpočim v fjord,
se razpočim v med.

Sinje moder in z zlatom prešit
je plašč device.
Blešči se v svetlobi,
ki je njena
in ni njena.

VI

Zlati cekin,
namenjen brodarju Haronu,
ti posadim pod vzglavnik.

Kmalu nas bo dal
poklicati Leonidas.

Razveži pasove mojih sandal,
temnooka Afroditina svečenica.

Kako naj zemlja loka mojo kri,
če pa tvoje ustnice
z enim požirkom
niso posvetile moje čaše?

Navaden hoplit sem,
a moja želja je nebeška:
rad bi kot smrtnik
zaspal v tebi,
ki si posoda,
ki si plamen,
ki si glas
moje boginje.

VII

Nebo nad nama zledeni
in krcne v čipko.

Ker me gledaš,
rišeš moj obstoj.
In vem, kdo si,
saj se dobro poznam.

Na ulici se poslavljava
in vdihujeva isto paro.

In gobavci so očiščeni,
slepi spregledajo
in hromi vstanejo
v blagrovanje
vsemogočne ljubezni.

Zaprem oči in pustim,
da svet zdrvi mimo.
In ko jih ponovno odprem,
si še zmeraj tu.

Osanna nell’alto dei cieli.

VIII

S a t o r
A r e p o
T e n e t
O p e r a
R o t a s*

*Znamenit palindrom iz časa antike je mogoče brati nespremenjenega v vseh smereh. Njegov dobesedni prevod bi lahko bil: »Sejalec Arepo ohranja delo v gibanju.«