Rastem v barvah

Ciklamna in škrlatna

Dva odtenka rdeče.
Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše
z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.
Strmi z velikimi očmi, koraki zacepetajo,
zakaj bi bila manj?
… kot razkošja plašča škrlata,
ki ovija gore, reke in morja,
pozlati zemljo z bleščečo krono sonca.

Razmislek

Kadarkoli
lahko izstopiš na prvi naslednji postaji,
če znaš zapustiti svoje neutrudno kolo, ki te prehiteva.
Odložiš prevotljene kosti nekam na rumeno-zeleno preprogo
ali na kockast kamnit podstavek ulice malega mesta,
velika zeleno-modra žoga se bo, ovita v koprenasto belo pajčevino, vrtela v neskončnem.
Sistem ne bo opazil razlike.
Vsekakor bodo neke hiše in morda najdeš osamljeno spominčico,
ki te gleda vprašujoče: Wer bist du?
Mogoče bodo imeli psa, zgodi se, da bodo v grmovju pele drobne ptice.
Ali pa boš s tem otroškim srcem ponovno pešačila v šesto nadstropje,
da ožeto kot limonina lupina
obvisi pozabljeno nekje na vejah še pred prvim brstenjem.

Ko bo čas …

reče mama otroku, ki bi rad bil velik …
ob pravem času – bo šlo iz zelenega v užitno …
iz rdečega v zeleno … da te ne povozi.
Poleti bomo šli na morje.
Počasi bo mošt postal vino in
večerja bo kuhana točno ob sedmih.
Nekaj malega še časa, da odprem usta zagozdenim besedam,
naj iz njih zraste dren ali pa si ogledajo košček sveta iz papirnatega aviončka.
Krhko tiktaka, ampak le če prisluhneš.
Ona nima časa, da bi poklicala, on ga nima, da bi prebral …
Nimam časa zase. Kaj le to pomeni?
Ko bo prišel moj čas … bo ves samo zame.