Rastem v barvah

Maja Oven

Ciklamna in škrlatna

 

Dva odtenka rdeče.
Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše
z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.
Strmi z velikimi očmi, koraki zacepetajo,
zakaj bi bila manj?
… kot razkošja plašča škrlata,
ki ovija gore, reke in morja,
pozlati zemljo z bleščečo krono sonca.

 

 

 

 

Razmislek

 

Kadarkoli
lahko izstopiš na prvi naslednji postaji,
če znaš zapustiti svoje neutrudno kolo, ki te prehiteva.
Odložiš prevotljene kosti nekam na rumeno-zeleno preprogo
ali na kockast kamnit podstavek ulice malega mesta,
velika zeleno-modra žoga se bo, ovita v koprenasto belo pajčevino, vrtela v neskončnem.
Sistem ne bo opazil razlike.
Vsekakor bodo neke hiše in morda najdeš osamljeno spominčico,
ki te gleda vprašujoče: Wer bist du?
Mogoče bodo imeli psa, zgodi se, da bodo v grmovju pele drobne ptice.
Ali pa boš s tem otroškim srcem ponovno pešačila v šesto nadstropje,
da ožeto kot limonina lupina
obvisi pozabljeno nekje na vejah še pred prvim brstenjem.

 

 

 

 

Ko bo čas …

 

reče mama otroku, ki bi rad bil velik …
ob pravem času – bo šlo iz zelenega v užitno …
iz rdečega v zeleno … da te ne povozi.
Poleti bomo šli na morje.
Počasi bo mošt postal vino in
večerja bo kuhana točno ob sedmih.
Nekaj malega še časa, da odprem usta zagozdenim besedam,
naj iz njih zraste dren ali pa si ogledajo košček sveta iz papirnatega aviončka.
Krhko tiktaka, ampak le če prisluhneš.
Ona nima časa, da bi poklicala, on ga nima, da bi prebral …
Nimam časa zase. Kaj le to pomeni?
Ko bo prišel moj čas … bo ves samo zame.

O avtorju. Maja Oven je umetnostna zgodovinarka, samozaposlena na področju kulture kot konservatorka in kustodinja. Po študiju na Filozofski fakulteti je zaključila specializacijo na Slovaškem in magistrirala iz Svetovne dediščine UNESCO na BTU Cottbus v Nemčiji. Pred svobodnim statusom je bila zaposlena v različnih kulturnih institucijah, kot sta Zavod za varstvo kulturne … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica