Psalm 3, 4; Trbovlje, Enajst verzov za Janija Brajkoviča

Psalm 3: Socialisti

1.

O, tovariš
Mesto je bilo najino kratek čas na Zemlji
hodila sva po Roški mimo cvetličarne z
grafitom
fuck your flowers
in se smejala
pred menoj tvoj pogled nikoli ni zašel k zidnim vencem
zgradb
videl čudovitih obrazov kariatid, umetelnih konzol,
kodrov dekadence
ki so v tistem trenutku zapolnile vse

2.

O, tovariš.
Bal si se, da me boš pustil na cedilu.
Rekel si, da nosim drzna oblačila svetlih barv
da sem pogumna
(toda kako sem bila pogumna?)
ker v karkoli se zaljubiš, to zasleduješ
in si potem morda zaročaran.
Ko se to zgodi (nasmehnil si se)
bom postal urednik.

3.

Tisti zadnji teden sva sedela za mizo v baru Ježek
s tovariši
(Prole bar si mu rekel).
Sašo je igral dolgo igro z našim starim jugoslovanskim šahovskim
prvakom
v čigar zgubanih rokah je tresavica vzvalovala skozi vsako
figuro
Miha je pritajeno govoril o spremembah, prihodnostih,
željah
njegove oči oči človeka, ki ga nič ne more presenetiti
ali razočarati
Vedela sem, da si bil ponosen, da sem jih srečala, te
ljudi
ki bodo povedli hlapce prihodnosti.

4.

Rekel si mi, ti tipi, oni resno delajo. Videla
boš,
sam sem zgolj defetist.
(Tudi sama sem, sem zbadala)
Ne nisi. Nisi.
(In kako lahko rečeš?)

5.

Ker te gledam.

Psalm 4: Stanovanje na Taboru

1.

Prvo jutro sva se zbudila ob nasilju vrtanja
zunaj in zabijanja pri sosedih. Poslušala, ko je pritisk
onkraj tvojega nadzora tiščal na tvoje štiri zidove
in pretil, da te bo stisnil v Rudnik, ali, še slabše
v sile, ki ne razumejo, da bi mesto brez
tebe ne bilo vredno obstoja.
Da je mesto brez tebe zgolj nakupovalni center.

2.

Mislila sem nate, zvitega in ranljivega ob meni,
včerajšnja oblačila so se lepila na najino kožo
v vročini antropocena.
Čutila sem utrip nevidne živali na hodniku,
ki je iskala najemnino, njene šape so praskale po zidu, medtem pa so
poštni nabiralniki v preddwverju
eden za drugim
postali bivališča njihovih duhov.

Toda bilo je jutro in ostal si v Ljubljani.
Tako si postrgal spanje iz svojih oči in posegel po svojih
očalih,
kot bi ostrejši vid lahko prevedel kraval
v nekaj znosnega.

3.

V tisti kuhinji sva si delila nekaj silovitih glavobolov, tisto
širokodušno jugoslovansko okno se je odpiralo k mestu spodaj
okenska polica, skoraj poljubljena od zimzelenih listov
platane,
leni oblaki, ki so se začeli gručati na nebu.
Nad poceni kavo sva živela v miniaturi,
najini za hip spleteni življenji obsojeni na dolg marš
v velikem načrtu obstoja.
In ko so minevali dnevi, je skupna družba postala
nasičena z nemo agonijo komaj opaznih koncev.

4.

Potem je prišlo zadnje teh juter.
V ogledalu tvojega dvigala sem gledala kako zapiraš oči,
znova zavzameš svojo držo,
tla so hitela skozi drobovje bloka. Ko so se
pomirila,
si se, moj prijatelj, vrnil k meni. In videla
sem luč sveta, ki je odsevala v rahlem siju
sposojenem
od česarkoli si že mislil
v tistem bežnem prostoru praznote.

Oprosti, sem mislila.
Ni bilo veliko načinov, na katere bi te lahko poznala.

Trbovlje

Nekako smo izrezljali Trbovlje v svet
Da bi lahko jedli pri vznožju gore, dokler ni ostalo
nič razen gore.

Naše brazgotine še vedno prečijo hribe, kovinske in škripajoče
pod težo entropije.
To, kar poraja življenje, mora tudi umreti.

Trajnost je modernistični mit, zgrajen na potrošnji
brez konca.
Gora nam je dala trebuh iz svojega trebuha, in kaj,
zares, smo z njim naredili?

Dve stoletji mineta brez odgovorov.
In za ta zločin še vedno ne odgovarjamo nikomur.

Enajst verzov za Janija Brajkoviča

I.

Dosegel si petnajst let v cirkusu
Kjer so vsakega klovna izstradali za zavetrje

II.

Obstaja fotografija tebe, ki krvaviš iz glave
Pieta oči strmijo mimo kamere
Vedo, da je prihodnost ostala spisek števil

III.

Ko si obesil svoja kolesa se je svet izpraznil
tebe
Kar je ostalo, se je spet naučilo dihati
Kajti dihanje je ohranjanje
In ohraniti je pomenilo zakrpati vse, kar se je polomilo.

IV.

Zadnjič, ko sva se videla, si rekel, da se učiš
plesati
Kar je enako kot učiti se živeti