Povelje za beg

Zdaj nas pokličejo
preden odvržejo bombe.
Telefon pozvoni,
oglasi se nekdo, ki pozna moje ime,
in v brezhibni arabščini reče:
»David tukaj.«
In v omotici zvočnih eksplozij in simfonij, ki drobijo steklo
in še razbijajo v moji glavi,
pomislim, Poznam kakšnega Davida v Gazi?
Zdaj nas pokličejo, da bi rekli:
Bežite.
Po koncu tega sporočila imaš 58 sekund.
Tvoja hiša je naslednja.
To imajo za nekakšno
vljudnost v času vojne.
Ni pomembno, da
nimaš kam zbežati.
Nič ne pomeni, da so meje zaprte
in tvoji dokumenti ničvredni,
da so zate le dosmrtna obsodba
v tej ječi ob morju,
in uličice so tako ozke
in tja je stisnjenih več človeških življenj
kot kjerkoli na Zemlji.
Preprosto teci.
Nočemo te ubiti.
Ni pomembno,
da nas ne moreš poklicati nazaj, da bi nam povedala,
da ljudi, za katere trdimo, da jih iščemo, ni v tvoji hiši,
da ni tu nikogar,
le ti in tvoji otroci,
ki so navijali za Argentino,
si delili zadnji hlebec kruha za ta teden,
preštevali sveče, ki so ostale, če zmanjka elektrike.
Ni pomembno, da imaš otroke.
Na napačnem kraju živiš
in zdaj lahko zbežiš
nikamor.
Ni pomembno,
da 58 sekund ni dovolj,
da bi našla album s poročnimi slikami
ali sinovo najljubšo odejo
ali hčerino skoraj izpolnjeno prijavnico za kolidž
ali svoje čevlje
ali da bi zbrala skupaj vse v hiši.
Ni pomembno, kakšne načrte si imela.
Ni pomembno, kdo si.
Dokaži, da si človek.
Da stojiš na dveh nogah.
Beži.

Prevedla Veronika Dintinjana
© Lena Khalaf Tuffaha. Objavljeno z dovoljenjem avtorice.