Nikoli sklenjeni krogi

Reki

So moje roke
še vedno moje,
ko jih pomolim
vate?
Iztrgam jih iz tebe.
Tako nagubane
in tuje.
Strah me je.

So tudi naše none
tiho strmele vate,
ko so v kite pletle
jutranje molitve?
V vodi so odmevale
njihove
žalostinke.
A niso smele reči
strah me je.

Bodi bistra in
ne zmeni se za nas.
V tebi smo čofotali,
se ljubili,
mi smo te pili,
ko nismo mogli reči
strah me je.

Ne zmeni se za nas,
ko se kot kisli starci
obuvamo
na tvojih bregovih.
Ti znaš večno živeti.
In nikoli umreti.
In nikoli umreti.

Smejimo se.
A lažemo,
ker bi te raje
zajezili.
Strah nas je.

Upori

Moji nežni,
tihi,
skromni upori.
Ne upiram se z besedo
(ne kričim, ne rjovim).
Jaz se upiram s pogledom,
z očmi.
In ko mi rečeš: vstani, poglej me,
vstani!
Ne vstanem.
Jaz
sem kamen sredi morja.
Jaz
sem prah na podstrešju.
Jaz
sem vest v kotu možganov.
Jaz se upiram
tiho,
skromno,
nežno.
Sedé.

Izmišljenemu sinu

Po cesti stopaš tiho,
v burji se treseš
kakor splašena zastava.
Skrivaj
se oziraš nazaj
v prehojeno daljavo.
Rada bi bila tvoja mama.
Rada bi te ujela.
Ali ti vsaj ogrnila
plašč
mehkih besed.
A tvoj obstoj
je čista hipoteza,
sinko moj.
Ker ti,
ti ne obstajaš.
Izginjaš v megli
in me ne
povlečeš
s seboj.