Nikoli sklenjeni krogi

Ester Gomisel

 

Reki

 

So moje roke
še vedno moje,
ko jih pomolim
vate?
Iztrgam jih iz tebe.
Tako nagubane
in tuje.
Strah me je.

So tudi naše none
tiho strmele vate,
ko so v kite pletle
jutranje molitve?
V vodi so odmevale
njihove
žalostinke.
A niso smele reči
strah me je.

Bodi bistra in
ne zmeni se za nas.
V tebi smo čofotali,
se ljubili,
mi smo te pili,
ko nismo mogli reči
strah me je.

Ne zmeni se za nas,
ko se kot kisli starci
obuvamo
na tvojih bregovih.
Ti znaš večno živeti.
In nikoli umreti.
In nikoli umreti.

Smejimo se.
A lažemo,
ker bi te raje
zajezili.
Strah nas je.

 

 

 

Upori

 

Moji nežni,
tihi,
skromni upori.
Ne upiram se z besedo
(ne kričim, ne rjovim).
Jaz se upiram s pogledom,
z očmi.
In ko mi rečeš: vstani, poglej me,
vstani!
Ne vstanem.
Jaz
sem kamen sredi morja.
Jaz
sem prah na podstrešju.
Jaz
sem vest v kotu možganov.
Jaz se upiram
tiho,
skromno,
nežno.
Sedé.

 

 

 

Izmišljenemu sinu

 

Po cesti stopaš tiho,
v burji se treseš
kakor splašena zastava.
Skrivaj
se oziraš nazaj
v prehojeno daljavo.
Rada bi bila tvoja mama.
Rada bi te ujela.
Ali ti vsaj ogrnila
plašč
mehkih besed.
A tvoj obstoj
je čista hipoteza,
sinko moj.
Ker ti,
ti ne obstajaš.
Izginjaš v megli
in me ne
povlečeš
s seboj.

O avtorju. Ester Gomisel, rojena leta 1996, je tržaška Slovenka. Živi na Krasu nad Trstom, kjer se spopada in ljubi z burjo. Rada odkriva razsežnosti slovenskih besed, opazuje jih v slovnicah in pravopisu ter iz njih iztiska verze. Vsaka beseda je lahko goreča, blesteča, če ji namenimo pravi pogled. Ne sprašujte, kdo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica