LUD Literatura

Iglu

Muanis Sinanović

Prihod poletja

Poletje bo minilo v velikem grehu kajenja. Nemci bodo prihajali na črnih konjih, vsak z lastno weltanschauung. Nikotin bo sprožal weltschmerz. Nič ne bo prepovedano, nič ne bo dovoljeno. Umiranje bo počasno, vseprisotno in neočitno. Poti bodo prašne, urejene, polne lukenj, avtoceste in podobno. Moški iz province bodo rekli: »rad sem imel vašo pošast.« Želeli si bodo krvi. Ne bodo se bali svoje smrti, ker ne bodo vedeli zanjo. Živeli bomo pod gorami. Maščoba bo podobna gumi. Še vedno. Nasprotniki velikanov bodo brskali po pepelu, smeteh in zemlji na drugi strani gora. Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti z zrakom. Zgraditi opazovalnice. Lesene hišice. Se tam poročati. Zgodaj odhajati spat. Jesti malo. Snifati nič. Pred koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni smo bili.

 

Iglu

človek s prikaznimi in mirom. železniška postaja je njegova tržnica. ponuja prikazni in mir. seveda, nihče ne kupi. njegov mir in njegove prikazni v njegovem igluju iz smeti, naših svetinj, njegova brezdomnost v domovanju v teh smeteh. vse to je, seveda, vredno več od naših dolgih noči, našega strahu pred jutrom, ki prinaša konec hrupa in ptice. konec hrupa, ki pove: ne boste se dotaknili. svetloba, ki nas razkriva gole, nedotaknjene. pojdimo torej na tržnico k tako imenovanemu shizofreniku, v tako imenovenem mestu, na železniško postajo, na portal z iglujem iz naših smeti.

 

V zraku

dihati z gozdom. s pljuči veverice. z morjem. katerega leta zrušiti kartezijanski zid? zrušiti leta. rasti ob dnu drevesa. otrok debla. deliti svoje meso z zemljo. kri s komarji. deliti zemljo s svojim mesom. nič strašnega. miren spanec je možen. možen je. ne pozabi – besed ne zmanjka. a nocoj bodi hvaležen za beležnico in penkalo. prah vojne se je spustil na to mestece. ko še nisi bil živ. ko še ni bilo naselja. razen virtualno. na plošči? zgodovina je virtualna. ne boj se. ali veš, da spiš v tretjem nadstropju? to je v zraku.

 

* * *

Svete ure pred jutrom. Telo je kamelino, z rezervoarji vode, in pokrajina, skozi katero teče reka. Črta, ki razdvaja dan od noči, je obala.

O avtorju. Muanis Sinanović je pesnik, pisec in kritik. Izdal je štiri pesniške zbirke in dve knjigi proze. Prejel je nagrade za najboljši prvenec, kritiško sito in Stritarjevo nagrado.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • znanec kit se razburja

    Rok Gominšek

    kot vsak čemernež se kit / nekajkrat na leto razvedri / in za nas žitarje priredi koncert

  • Vse, kar dekle pomisli pred zajtrkom

    Hana Brilly

    ne približuj se vrtnicam saj znajo ugrizniti / in ne sprejmi cigarete od legvana

  • Pašnik

    Jernej Grlj

    Zemlja se bo vrtela tudi po golobih

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.