Da ne bo pomote

Parkiram med mizami, čim bliže svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega. Simon v androginem pastelnem kombinezonu podrhteva med zelenjavo kot tleča cigareta. Ni še čas za to, ne še. Najprej nekaj ur tehtanja, kovinskih odbleskov, dovtipov. Simpatični Simon.

Tu parkiram. Minke ne bo, premrzlo je in ni šla nabirat, čeprav ne more brez. Ni ji treba, ampak navadiš se in potem, tako je rekla. Danes pride z enajstko, polna torba jajc, vprašala bo za čaj, metin, nič ne bo zastonj.

Izstopim, pogled poln kišt, da spraznim, preden Jovo zateži za avto. Samo meni mora težit. Jebiga. Ni težil dedeju, ateju. Dve generaciji gospodarjev, iste stranke, žive, te iste stranke, že prihajajo. Jaz sem tretja, ampak z mano je drugače.