Pesem na s: artičoka

Bleščeče sive ribe v kravatah in suknjičih
sedijo ob mizi, pogrnjeni z belimi prti,
in modro, a z užitkom kadijo nežne rdeče
cvetove. Od slasti sedenja
dobivajo sladkorno. Natakarji v belih livrejah
jim vlivajo mentolov pastis v kozarce. Nekdo
vpraša: »Ni to mogoče malce preveč
sirupa?« A riba na moji desni ga
gosposko potreplja po roki:
»Nikakor ne, sir.« Riba ve. The Fish Knows
Everything. Ribe pišejo: pisatelji in pesniki so.
Ob njihovi strani sedijo secesijske deklice s klobučki.

Sir, rumen in z luknjami, meri s pogledom
v okno, strmi v temno
modrino z zvezdami. Edino ta okvir
ga lahko ponese na luno. Zaniha
na svoji ribiški palici in luknje na njem
globoko vdihnejo. Pognal se bo
kot predmet s slike.

Kot nekakšna artičoka,
ki je razprostrla lističe ljubezni po prestolu.
Popoldne je mirno, čeprav mesnati lističi
malce visijo navzdol ob skrajnem robu
prestola.