Miloščina za idiota

Gledam te izpod čela in proslavljam
smrt Jörga Haiderja.
Če krvaviš na znotraj, vampirji ostanejo lačni,
si mi šepnila na uho,
se prevalila na bok in umrla.
Ampak smrček imaš moker!
Bil sem tvoj dingo,
ki vse zavoha.
Pred mano je vsaj 500 dni pozabljanja,
za mano je 8 pirov,
ti boš moj deveti
in ti boš moja kdaj drugič.
C′ est la vie.
Skozi nosnici si puhnila velik oblak dima
in zoglenela.
Prikazen v tvojih očeh me pomirja.
Samomor?
Dobra izbira za ponedeljkovo jutro.
Vsi te vidijo vstopati,
vsi te vidijo odhajati.
Nihče te ne vidi, ko jočeš,
hvala bogu,
še tega sranja ti manjka.
V osami je vrh Kalvarije.
Iz mrtvih idolov ne bo kraljev.
Iz mrtvih kraljestev ne bo idolov.
Utopil sem se v Dučejevi solzi
(kako je cvilil ta mali Italijan),
se privezal na obrobje Verine slutnje
in navijal za rdeče.
Nosi jih s sabo,
hvali jih pred svojci,
zdi se brez veze,
otroške laži, Tom.
Hujskaš Mirzo, naj prdne med literarnim večerom.
Bili smo pankerji,
bilo nas je
dva.
Počasi utapljate znance,
pol življenja,
razjahaj osla in pridi na pivo,
delale so luči in podobno sranje,
par misli.
Da! To so tvoje sirote.
Hladne roke.
Bodite starokopitni, prosim,
poskusite z bedo,
s trdo žajfo,
z odvajalom za nosoroge,
metadonom,
lešnikom.
Odidi in pobriši prstne odtise,
ljubi svojo usodo.
Utopljenci daleč od sonca.
Vzljubil boš te rdeče rože,
izsanjal svojo pomlad,
dušil smrt.
Umirajo le idioti in večnost.
Svetloba je pot v temo,
v privid prespane pijanosti,
in resnica je zaljubljena v laž.