In Becoming

Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.

Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.

Zato si želim kaditi jazz ob dveh zjutraj
v kavarni z nizkim stropom pozabiti na sedanjost
medtem ko se stari speči saksofon prebuja iz kozarca
viskija z ledom in hrope v klavirske akorde iščoč blue note.

Želim si samotnih juter in prve kave ob štirih popoldne
deževnih dni in časa za refleksijo prihajajoče sedanjosti in
bodoče preteklosti zmešanega kompasa časa
kompasa ki je pijan namesto mene.

Želim si abecede z naključno prvo črko
red je za časom velika zgodba mi smo pa postmodernistični
in nam kot takim kaos pritiče seveda z dobro mero
akademske distance ne mladost je priložnost za radikalnost
ker kasneje izkušnje upočasnijo tempo in zdelajo rezilo.

Bradati možje čakajo da pogledam v njihove glave
kako naj se odločim med Marxom in Freudom
če za kosilo vedno kuham pašto s tuno in paradižnikom
ampak stvar je treba kdaj premisliti to pa zahteva
žrtvovanje žrtvovanje čas je zlato pravi Srečko
medtem ko si srednješolske učiteljice vzemajo kruto
pravico do edine možne interpretacije.

Ko sem zmeden grem pospravljat mizo
urejanje podstrešja pa prihranim za vikende in praznike
in za dnevnik ki bi lahko mirne volje bruhal od vsebine in
petnajstih vrinjenih stavkov na eni strani.

Želim si gole kože in dvojine recitiranja za lahko noč
da mi zaigraš kakšno dejanje svoje drame
poveš vse svoje najljubše verze
(prihraniš kakšnega za zajtrk)
brez skrivanja in pretvarjanja tulim po
umetnosti intravenozno
bodi moja bolničarka z dnevno infuzijo.

Ko tulim si želim razumeti Tuljenje
in z njim ostati nekje vmes.

Prihajam in postajam.

Brez postanka.