Preblisk cvetenja v temi

Slovenska poezija je precej dobro vpeta v trende svetovne; o tem ne pričajo samo tesne vezi stanovskih in pesniških organizacij, številne možnosti mednarodnih sodelovanj ali manj formalni stiki z živo kreativnostjo, temveč tudi mnogi festivali tako pri nas kot v tujini, kjer se predstavljajo naši in tuji avtorji in avtorice. Tudi domače refleksije o tem, zakaj je poezija dandanes še relevantna, kaj naj bi bile izključno njene specifike, ki bistveno dopolnjujejo preostale diskurze, so nenavadno uglašene z nekaterimi tujimi mnenji. Pri čemer praviloma ne gre za kakšna konceptualna izvajanja, ampak so to bolj subjektivno tipajoči nizi izjavljanj, kot naj bi se za premisleke o poeziji tudi spodobilo. Eno takšnih precej lucidnih misli je v nekem intervjuju podala tudi Dai Weina, katere izbor pesmi je v prevodu Katje Kolšek letos izšel pri založbi Goga, misel pa lahko preberemo tudi na zadnji platnici te knjige: »Poezija ni isto kot novica; poezija je improvizacija z neskončnim odlogom. Pesniška ›izbira‹ tega trenutka ne deluje takoj – morda bo razumljena šele čez leta. Mnogo let pozneje bodo ljudje videli zgodovino, ki so jo izbrali pesniki: njeno absurdnost in vznemirjenje ter to, kako so se te prerokbe v prihodnosti še naprej razraščale. Danes, ko so vezi, ki so nekoč povezovale človeške skupnosti, že pretrgane, si pesniki še vedno prizadevajo dati širok zgodovinski odgovor čustvenim in moralnim izkušnjam našega časa.« To za pesniško dejavnost precej optimistično izjavo je treba morda nekoliko presenčiti, kolikor je tako pri nas kot v svetu poezija tako ali drugače marginalizirana dejavnost; če bo kdo, ki ni vpleten v produkcijski proces, poezijo kadarkoli bral tako vitalno in nujno kot naša pesnica …

Mimogrede lahko te uvodne misli konkretiziramo; Dai Weina je bila letos ena od osrednjih gostij prvega festivala Versia na Ptuju, njen nastop pa je bil kljub manjšim težavam s projekcijami prevodov gotovo med najzanimivejšimi – če je Giovanni Fierro iz Gorice dokaj blizu našim siceršnjim izrekanjem in samoobčutenjem in je jamajško-britanski Jason Allen-Paisant pesnil po precej dobro znanih intelektualnih gabaritih antikolonializma in antispecizma, je poezija Dai Weina gotovo izražala nekaj nepoznanega, širšega, tudi jezikovno nenavadnega in zato privlačnejšega, obenem pa ne nedomačnega … Gotovo lahko to pripišemo določeni oddaljenosti kitajske kulture od naše, da pa ne gre zgolj za nepremišljen orientalizem, priča tudi dejstvo, da se je izobraževala v Oxfordu: torej je tudi del, v navednicah, domačega anglosaškega melosa.

Dober kratek uvod v njeno delo poda spremna beseda prevajalke; če jo na hitro povzamemo: Dai Weina piše v izjemno dovršenem jeziku, vezanem tako na tradicijo kot na najnovejše tokove, je feministka in poseben del njenega pesniškega mišljenja so razmerje med spoloma, politika ljubezni in ženska želja, ne nazadnje pa se sooča tudi z najsodobnejšimi tehnološkimi izzivi, med njimi umetno tako imenovano inteligenco oziroma velikimi generativnimi jezikovnimi modeli. Seveda izbor in prevod iz njenega pisanja na dobrih petdesetih straneh ne more takole po šolsko in neposredno utelesiti teh abstraktnih opredeljevanj, četudi diši po njih, posebej ko jih enkrat ponotranjimo. Zato se bomo v nadaljevanju preprosto prebili skozi pesmi, jih prebrali in hkrati premislili, kaj in kako pesnijo, ne da bi se preveč obremenjevali s širšim umeščanjem, kontekstualizacijami in teoretizacijami, kolikor je seveda to sploh mogoče.

O pesmih, kot jih beremo v slovenščini, lahko torej rečemo naslednje: na najširši ravni gre verjetno za najbolj uveljavljeni in najširše rabljeni način pesnjenja, kot ga poznamo tako pri nas kot v tujini; subjektka se prebija skozi površine, globine in širjave svoje materije, ki je na temeljnih nivojih vezana na sodobne načine življenja in mišljenja, verzi pa obenem zelo senzibilno in v skrajni bližini modernistične intime bodisi z utelesitvami bodisi prek refleksij izpisujejo številne osebne, družinske, geografske, predmetne, naravne razsežnosti. Dalje je tu postopek, ki je že dolgo eden glavnih gradnikov moderne lirike, namreč v posebnost, neminljivost in neusahljivost izpisani najobičajnejši pojavi vsakdana. Hkrati pa so pesmi vseskozi prepredene z – recimo tule nekoliko redukcionistično in z malce topim predsodkom – kitajsko neposrednostjo; ne gre za nekakšno subjektivno samozavest ob izrekanju, kot smo je vajeni iz prenekaterih lokalnejših pesnjenj, temveč za pogumno sprejetje danega in jezikovno konkretno, vedro občevanje z njim, ne da bi avtorica pri tem podlegala pretiranim prevpraševanjem, abstrahiranju ali odmaknjenemu cincanju o tej ali oni malenkosti.

Temu je treba dodati še dandanes nenavadno, a sveže in sočno pesnikovanje ljubezni; ob nekoč največji pesniški temi smo danes povsem razumljivo sumničavi in bolj ali manj odklonilni, kolikor smo jo v dobršni meri dešifrirali kot spolne spone, največkrat namenjene moškim masturbacijskim mokrim sanjam in neprestani objektifikaciji, pa tudi širše iz erotične ljubezni, če se vanjo zazremo dovolj iskreno in globoko, bolj kot kakšne katarzične odrešitve vejejo precej nelagodni intersubjektivni jarmi, nevroze in takšna ali drugačna nelagodja. Seveda lahko na splošno rečemo, da Dai Weina na trasi ljubezenske poezije izpisuje subjektiviteto drugega spola, preiskuje in opolnomočuje žensko željo kot avtonomno in brez zgolj omogočanja moške dominance itd. – kot navajata prevajalka in sama pesnica in kar je seveda v osnovi povsem pravilno –, a morda lahko brez pretirane koncepcije in neposredno navedemo nenavadno frišnost in prepričljivost avtoričinega ljubezenskega pisanja, ki, kot rečeno, samo po sebi marsikje in marsikdaj velja za že preživeto. To lahko najbolje ponazori sama poezija; kako v najnormativnejših matrikah in nemara prav zaradi njih omogoča nova, obnovljena, resurektirana ljubimska zrenja. Naslov neke pesmi je namreč »Hemingvejski poljub // … // Vsak dan še vedno poskušata drug na drugem ustvariti prepad, / s svojimi zadnjimi močmi se upirata času. // Poljub ju zveže. / Laboda nežno prepleteta vratova. / Zaprte oči želve, ki požirajo vijoličasto meduzo. / Ubijem te, da ti izkažem spoštovanje.« Ali, če podamo še v začetku omenjene, nenadejane jezikovne manifestacije v spregi z ljubezensko poezijo: »Onkraj posteljne zavese se spušča tema /// Praviš, da najinemu življenju nič ne manjka, / razen ene velike tragedije. // Preveč zvezd je ujetih v posteljno zaveso, / njihov sij boleče grize smrtnike, moške in ženske. / Zato izkoplji jezero, lezi in opazuj njihove bleščeče potomke. / Tvoji dolgi lasje šepetaje tihotapijo tvoj na novo / izumljeni spol. / Darujem ti svojo plitkost. Nad belo zaveso preži velika noč, / ti in jaz, noga ob nogi, opazujeva njen ukrivljeni hrbet.«

Slednjič pa je treba tudi ob tej knjigi in splošni dobrodošlosti prevodne poezije omeniti še njeno šibkost; v majhni kvantiteti dobimo prebitek pomenov v priložnostnem, predstavitvenem izboru, ki je hkrati prevelik in predvsem premajhen. Prevelik, ker za njegovo kapljičnostjo slutimo nedosegljivo morje, z zgolj vzorčnostjo pa razen pokušanja ne vemo točno, kaj početi; premajhen, ker pač obsega dobesedno malo več kot petdeset strani. Zato lahko še enkrat dobronamerno in tovariško pozovemo izdajatelje – ob prevajalkini upravičeni navdušenosti najbrž ne bi smelo biti težko –, naj omogočijo izdajo celotnih zbirk Dai Weina. Tako bodo lahko tudi teksti o njih koherentnejši in konkretnejši.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.