Odpirati prostor

Kratek predgovor h kritiki: »Za besedilo o zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo sva se z urednico dogovorili maja, potem ko sem se zaradi drugega dela že skoraj odločila, da neham pisati kritike. Ob branju in nato ob pisanju sem postala pozorna na prvoosebno pripovedovalko ‒ se mar tudi pisateljica poslavlja? Ne vem, ali se je Drakulić v besedilih zbirke v resnici poslavljala, zdi pa se mi, da je želela, da se o poslavljanju s sveta živih govori vsaj enako glasno in faktično, kot se o prihodu na svet. Ne ker je tako prav, ampak zato, ker je to edino človeško.«

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo na začetku leta 2023 približno 21 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, leta 1991 je bilo takih 10,8 odstotka. Delež pri nas in po večini evropskih držav raste, a ne premo sorazmerno z orodji za pomoč starejšim, prej obratno. Več ko je starejših, manj se zdi sodobna družba prilagojena za sobivanje z njimi. Na tej točki se začenja zbirka kratkih zgodb O čem ne govorimo pri nas prepoznavne in priljubljene hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić. V šestnajstih kratkih zgodbah izrazito nazorno in na izrazito metodološki način govori o staranju, umikanju, umiranju: s tem ne najde rešitve, ampak v diskurz oblastniških tehnokracij, ki obvladujejo ukvarjanje s starejšimi, vrača humanizem.

Bivanjsko tematiko v zbirki uokvirjajo podteme samote, zapuščanja in pozabe, pa tudi izgubljenih priložnosti in preigravanja scenarijev, kaj bi bilo lahko. Smrt kot faktično dejstvo je ves čas v središču zbirke, h kateremu na tak ali drugačen način gravitirajo vse zgodbe. Konec življenja Drakulić ubesedi skozi izgubo avtonomije, nadzora nad lastnim telesom, mislimi: »Verjeli smo, da se ji bo moralo izboljšati. Več terapij, več upanja – vsega tega vendar ne bi počeli, če ne bi imelo smisla, to stane, ne bi zapravili denarja za drage preiskave, kajne? Izkazalo se je, da smo se s tem vzajemno tolažili vsi trije.« (»Božični telefonski klic«) Kot je razvidno iz odlomka, je pri tem veliko pozornosti namenjene tudi drugi strani, negovalcem oziroma predvsem družinskim članom, ki so v bližini odhajajoče osebe. V tem je največja vrednost zbirke: starost tako ni več samo individualna stiska, temveč se kaže kot kolektivna travma: pri soočanju tistih, ki so preživeli, z izgubo ljubljenih gre za veliko več kot zgolj krivdo preživelih – kot pokaže Drakulić v zbirki, gre za kompleksen spoj krivde, olajšanja, ljubezni in strahu.

Stiski bližnjih je namreč posvečene le malo strokovne literature, pa tudi beletristike, saj je vedno v ospredju bolečina tistega, ki odhaja: »Tudi zdaj me je zapustila naglo, po tistem, ko mi je včeraj narekovala, kaj vse je treba pred njenim prihodom pripraviti v stanovanju in katera zdravila ji je treba prevzeti v lekarni. Potrebovala bi tudi novo spalno srajco in natikače, poglej, kakšni so tile, za v smeti, sram me je hoditi v njih, je rekla. Kako značilno za mojo sestro, to je rekla, kot da bi v resnici potrebovala natikače – brez pomoči bolničarke pa še vstati ni mogla.« (»Tako brez topline njenega telesa«) To, da se zbirka usmerja tudi k tem, ki smrti prisostvujejo, pa odpira prostor za artikulacijo vprašanja humanizma in humanosti. To vprašanje se sicer v mainstream debatah pojavlja zgolj v bipolarnem smislu (za/proti določeni pereči problematiki), a gre pravzaprav za mnogo vprašanj, od lajšanja bolečine do priprave svojcev na odhod. Drakulić pokaže, da je človeštvo prav na tej točki najbolj golo in nevedno.

In kot prav tako pokaže zbirka, je velik del krivde za nepripravljenost v človeku samem. V zadnji zgodbi (sledi ji sicer še ena, ampak kot P. S.), ki nosi isti naslov kot zbirka, je zelo slikovito prikazan dialog starejše skupine, ko tema pogovora nanese na vprašanje smrti: »Težava so otroci človeka, ki je skupaj z nami sedel za mizo, vendar se je zdelo, da ne on ne ona ob uporabi besede smrt in po njegovi smrti ne čutita nelagodja. Celo on je razločno, da bi vsi slišali, rekel, po moji smrti – mar obstaja kaj strašnejšega? Natanko tako, kot da se bo to zgodilo jutri ali celo zdaj, tukajle, za mizo, ko še nisem pospravila krožnikov.« (»O čem ne govorimo«) Pripovedovalko in njeno skupnost (pretirano) pretresa vprašanje zapuščine in oporoke, delitve premoženja. Pri tem sicer ni jasno, ali gre vendarle za nekakšen črni humor, nekakšen hehet na pogrebni slovesnosti. Najbrž ni naključje, da zgodba z naslovom, ki uokvirja celotno zbirko, to tudi zaključuje, četudi je izpeljava vendarle pretirano dvoumna.

Naslov in tudi naslovna kratka zgodba starost oziroma staranje vzpostavita kot kolektivno skrivnost, pri čemer se zastavi vprašanje, čigava skrivnost je in zakaj jo skriva. S tem, da se zgodbe ukvarjajo z individualnim doživljanjem, je družbeni vidik premaknjen v drugi plan. Ta je najbolj prisoten v kratki zgodbi »Čakajoč dovoljenje«, v katerem je slikovito opisano pridobivanje vozniškega dovoljenja za 90-letnika po možganski kapi. Tega ne pridobiva sam, temveč to zanj dela njegova hčerka, kar soočanju z neizprosnim birokratskim aparatom doda element cinizma. Zgolj v tej zgodbi se zbirka približa komentiranju sistema, ki prek obrazcev, formul in vsakršne birokracije ne le omejuje posameznika, temveč starostnika z željo po neodvisnosti in samostojnosti dela še bolj odvisnega od kroga bližnjih, ki zanj bolj ali manj skrbi. V tem oziru se zdi, da bi bila lahko ta kritika ostrejša in bolj neizprosna v smislu preseganja individualnih stisk in zgolj robantenja, posledično pa bi bila kritika dejansko izrečena, ne pa zgolj implicirana. To ustvarja svojevrsten paradoksalen učinek: kljub poudarku na nujnosti humanosti je zbirka zelo tiha, ko pride do vprašanja absolutno nehumano ustrojenega birokratskega stroja.

V zgodbah je pripovedovanje vedno položeno v usta ženski: izgubljeni ljubimki, sestri, ki je izgubila drugo sestro, hčerki, ki skrbi za očeta, ženi, ki opazuje počasno pešanje moža. V relaciji do naslova je s tem dodana še ena plast molka: družba ne govori o tem, da skrbstveno delo le redko pade na moške predstavnike v družini. Med samimi glasovi, osebami ni bistvenih razlik: izmenjujejo se gledišča in ravni vpletenosti, večjih slogovnih razmikov ni opaziti.

Ob tem se pojavlja tudi vprašanje avtobiografskosti, saj je pripovedovalka v nekaterih kratkih zgodbah starejša pisateljica, omenjena pa so resnična dela Slavenke Drakulić. Ravno v tem, da ni mogoče razbrati, ali je pripovedovalka dejanska pisateljica zbirke, se skriva poseben čar, kot da bi nam obe osebi odpirali nekakšna vrata v zasebnost – tudi prostor, o katerem se pogosto molči.

Tišina je torej prisotna na treh ravneh: v zvezi s tem, kdo govori (pripovedovalka/pisateljica), s katere pozicije govori in o čem govori. Ta trojnost je sicer manj opazna znotraj same zbirke (ob branju): namen namreč ni toliko šok kot zares ustvarjanje okolja, v katerem je mogoča refleksija. S tem se zastavlja tudi vprašanje humanosti onkraj bipolarnega razumevanja dolgotrajne oskrbe in konca življenja. Drakulić v zbirki z zelo finimi prijemi, ki so podani s skoraj kirurško natančnostjo, artikulira pozicijo, v kateri se lahko znajde vsakdo, bodisi kot tisti, ki skrb prejema, ali tisti, ki jo nudi. S tem zbirka pokaže, da izguba dostojanstva pravzaprav ni v plenici za inkontinenco, temveč se začne že veliko prej: z nelagodjem v birokratskih postopkih, soočanjem s terminalno diagnozo, pa tudi v brezplodnih zakonskih prepirih. Gre torej za nekakšen apel k miru, ki pa ga Drakulić ne pojmuje kot nekaj tihega, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi naslova: potencial tišine je pri Drakulić ravno v tem, da posameznika prisili k soočanju z neprijetnimi občutki, tudi (ali pa še posebej) tistimi, ki so vezani na ljubeča čustva do bližnjih: to kompleksnost izraža zlasti zadnja zgodba, pristavljena kot P. S., ki je tudi najbolj avtobiografska, s pripovedovalko pisateljico Drakulić in njenimi dejanskimi deli. Kompleksnost namreč ni stvar debate, ampak je stanje duha, ki ga mora posameznik obvladati.

Največji čar zbirke O čem ne govorimo je najbrž prav to, da je večina tipičnih asociacij, vezanih na starost, odsotna ali pa vsaj zavita v skrivnost: o koncu življenja se veliko govori, a le malo pove. Človek se tega pogosto loteva kot logičnega, racionalnega postopka, zaradi česar ob prvem znaku, da ni tako, poklekne. Prav to je točka avtoričinega govora: ravno neracionalnost je razlog, zakaj bi bilo o tem treba govoriti še več in bolj na glas. Humanizem namreč ni samo v lajšanju bolečin.