Adaptacija v narekovajih

»Jaz sem Heathcliff«

Odnos med protagonistoma je torej rdeča nit, ki jo je Fennell izbrala za svoj film. Catherine Earnshaw in Heathcliffa v filmu upodobita od literarne predloge rasno in starostno povsem odstopajoča, a v zadnjih letih izjemno prepoznavna igralca Margot Robbie in Jacob Elordi. Običajno je, da se nekatere nianse odnosov pri prenosu iz enega medija v drugega porazgubijo. A pri »Viharnem vrhu« strastna afera med Cathy in Heathcliffom povsem zasenči bistvo njunega odnosa, njuno izrazito soodvisnost. Emily Brontë naravo Catherininih čustev prvič jasno razodene, ko se dekle hišni služabnici Nelly izpove z dobro znanima (in v večini adaptacij, vključno z novo, uporabljenima) stavkoma »jaz sem Heathcliff« in »iz česar koli že so narejene duše, njegova in moja sta enaki«. Ljubezen, ki jo goji do Heathcliffa, postane še očitnejša, ko na Nellyjino vprašanje, zakaj ljubi Edgarja Lintona, odgovori zgolj »ker je lep in prijeten« ter »mlad in dobrovoljen«. Slavoj Žižek v enem izmed svojih predavanj pove, da vprašanje, zakaj nekoga ljubiš, nima odgovora; čim nanj znamo odgovoriti, ne moremo govoriti več o ljubezni, saj se razlogi, zakaj nekoga ljubimo, pojavijo šele tedaj, ko ga ljubimo (kot posledica ljubezni). Te iste lastnosti pa za druge ljudi predstavljajo zgolj običajne človeške. Se pravi, racionalni seznam človeških značilnosti ali logični sistem, ki bi ga posameznik uporabil pri odločitvi za ljubezen do neke osebe, s kakršnim Cathy poskusi utemeljiti svojo naklonjenost do Lintona, ne more obstajati; ljubiti pomeni biti iracionalen in, podobno kot pri verovanju, gojiti nekakšno slepo vero. Iracionalnost, izražena s paradoksalnim stavkom »jaz sem Heathcliff«, pove, da je Heathcliff v romanu ključni sestavni del Cathyjine identitete, da brez njega Cathy ne bi mogla prepoznati same sebe, morda celo da na neki način brez njega ne bi obstajala. Odnos, ki ga je ustvarila Emily Brontë, je poseben in zanimiv, ker je paradoksalen, atipičen; odnos namreč po svoji definiciji poteka med dvema subjektoma, med protagonistoma romana pa pride do medsebojnega izenačevanja; eden je drugi. Ta znameniti prizor, Cathyjino prepoznanje pomembnosti Heathcliffa v njenem življenju, je v filmu Emerald Fennell reduciran na njeno spolno prebujenje: potem ko služabnika Josepha in Zillah zaloti pri spolnem odnosu v navzočnosti Heathcliffa, Cathy do njega prične gojiti erotična čustva. To je prikazano s prizori vsakodnevnih reči, ki spominjajo na pretakanje telesnih tekočin ali stiskanje telesnih delov in Cathy spravljajo v zadrego. Stopnjujejo se do prizora njenega samozadovoljevanja, pri katerem je ne zaloti nihče drug kakor Heathcliff. Pretirana seksualizacija Cathyjinega spoznanja povsem zasenči njen globoki strah pred totalno izgubo sebe, ko se zave, da se bo morala odreči Heathcliffu. Filmska lika veže čisti eros, medtem ko ju v romanu zaznamuje strah pred smrtjo, ki je tudi toliko bolj logičen, ko v gotski roman vstopita smrt in posmrtno preganjanje. 

»Viharni vrh« redkokdaj prikaže krutost, ki je značilna za roman; protagonista v njem postaneta neškodljiva strastna ljubimca. Njuno medsebojno ljubosumje se najbolj ekstremno manifestira s Heathcliffovim seksualnim razmerjem z Lintonovo varovanko (v romanu sestro) Izabelo, ta pa se v filmu z ugrabitvijo in poniževanjem povsem strinja, ker jo njen ugrabitelj silno privlači. Pravzaprav mu celo pomaga pridobiti Cathyjino pozornost s pismi, v katerih močno pretirava oziroma laže o tem, da je Heathcliff z njo okruten. To v romanu niti približno ni le izmišljotina: Heathcliff z Izabelo ravna ekstremno slabo (Izabela mu komaj pobegne), ubije njenega psa, njunega sina pa sili v razmerje s Cathyjino hčerjo. Nasilje Viharnega vrha je mnogo bolj prisotno v filmu Andree Arnold iz leta 2011, ki se veliko bolj približa strašljivi atmosferi Viharnega vrha. To je tudi edina adaptacija, v kateri je igralec, ki igra Heathcliffa (James Howson), v skladu z literarno predlogo temnopolt. Heathcliffova rasa pomembno prispeva k njegovemu težkemu odraščanju in odpre temo rasizma, o kateri v »Viharnem vrhu« ni sledu. Ker je bil cilj Emerald Fennell ustvariti najstniško fantazijo (z materialom, ki ni najustreznejši za romantizacijo), Heathcliffov lik izgubi ključni del svojega bistva, njegova obsedenost s Catherine pa ni strašljiva, ampak zavidljiva in seksi. Nekoliko bolje je prikazana Cathyjina sebičnost v njenem boju za oblastništvo nad Heathcliffom, toda njena motivacija je v filmu povečini enoznačno seksualna, oropana groze ob možnosti izgube nekdanjega edinega sidrišča v neprijaznem svetu. 

Preganjaj me, ampak mogoče raje ne

»Viharni vrh« se konča s Cathyjino smrtjo, ki je v romanu šele začetek drugega dela zgodbe. Odločitev režiserke, da bo film zaključila pred pripovedjo o Cathyjini hčerki in Heathcliffovem sinu, se glede na to, da se je odločila poglobljeno osredotočiti na ljubezen med Cathy in Heathcliffom, sprva ne zdi nesmiselna. Tako se konča tudi večina drugih filmskih adaptacij Viharnega vrha. A s tem se odreče tudi pomembni in najbolj gotski dimenziji odnosa med protagonistoma, posmrtnemu preganjanju. Cathyjin duh v »Viharnem vrhu« nima priložnosti preganjati Heathcliffa, ga spraviti ob pamet ter s tem pokazati njune soodvisnosti. V filmu ni sledu o Heathcliffu, ki leta po Cathyjini smrti odkoplje njeno okostje, se pogovarja z njo, nikjer ni zaslediti srhljivih ponavljajočih se zapisov njenega imena in pojavov Cathyjinega duha, ki Lockwooda (Heathcliffovega gosta v Viharnem vrhu in pripovedovalca romana) prosi, naj jo spusti noter. Če se je režiserka odločila zanemariti ogromni podvodni del ledene gore tega odnosa, je tudi povsem nesmiselno, da filmskemu Heathcliffu v usta položi ključni »preganjaj me«. Besedi, ki v romanu Heatcliffovo realnost presekata na dve ravni, v filmu ostaneta prazni, saj simulirata, da imata učinek, ki ga v resnici nimata. V scenariju, ki je precej plosk in neposreden, poskusi vstavljanja arhaičnih izrazov ter stavkov, ki se dejansko pojavijo v romanu, izpadejo umetno. Najbliže gotski grotesknosti njunega odnosa pride prizor, ko Cathy izkrvavi na postelji in Heathcliff leži ob njenem truplu. Kar je v filmu gotskega, je torej bolj ali manj zgolj estetika, torej ima film le videz gotskosti, ki pa pod sabo nima veliko substance. In tudi ta gotska preobleka je nekonsistentna, prekinjena s spektakularnimi in kičastimi prizori. Zaradi pretiravanj liki izpadejo precej črno-beli. Ekstremno razkošna in barvita okrasja Lintonovega posestva služijo redukciji njegovega lika na bogatuna, Cathyjino odločitev za poroko z njim pa zvedejo na plitko vdajo potratnemu življenjskemu slogu. 

Omemba rasizma bi zmotila erotične prizore

Kompleksnost odnosa med Cathy in Heathcliffom je poenostavljena tudi zato, ker režiserka ne upošteva ključnih socialnih vidikov romana. Kot velika večina predhodnih adaptacij tudi »Viharni vrh« ne upošteva Heathcliffove temnopoltosti in njegovo deprivilegiranost omejuje zgolj na družbeno poreklo. Fennell sicer z nekaj prizori prikaže okrutno ravnanje s Heathcliffom v njegovem otroštvu, omeni njegovo nepismenost in zapuščenost, vendar v filmu Heathcliff vse to pusti za sabo, in ko postane bogat in urejen, ni več nobene težave, ki je ne bi mogel premostiti – kot bi bila na primer barva njegove kože, zaradi katere je v romanu nenehno žrtev rasizma. S tem odpade tudi ključno dejstvo njegovega odnosa do Catherine: medtem ko je Heathcliff temeljni gradnik Cathyjine identitete, je Cathy prva, ki je Heathcliffu z enakopravno obravnavo sploh dala možnost, da se prepozna kot človeško bitje in si izgradi kakršnokoli identiteto. Zato je tudi smiselno, da Heathcliff izgubi svojo človečnost, ko izgubi Catherine. V filmu Emerald Fennell je edina ovira njuni ljubezni Heathcliffova revščina; podobno kot protagonist v Velikem Gatsbyju Heathcliff mistično izgine, obogati in se vrne po žensko, ki ga je nekoč zavrnila iz materialnih razlogov, a je sedaj že poročena, tragika njune neudejanjene ljubezni pa tiči v nesrečni časovnosti, ne v nepremostljivih socialnih razlikah. Cathyjina odločitev za poroko z Edgarjem Lintonom zaradi številnih prizorov bajnih pojedin, zabav, veličastnih oblek in razkošnih soban izpade kot puhla odločitev za premožnejšega moža, ne pa kot plod (ne)izbire med stanovitnim moškim in nekom, ki je po družbenih kriterijih komajda človek.

Emerald Fennell se je torej obravnavi rasizma odrekla tudi zato, ker bi ti ovirali dobičkonosno seksualizacijo Jacoba Elordija (in v manjši meri Margot Robbie), na kateri temelji skoraj celotna manifestacija ljubezni v filmu. Preobilje prizorov skritih, prepovedanih spolnih odnosov, poudarek na erotičnosti, mesenosti razmerja in ponavljajoče se potešitve njunih strasti romaneskna lika oropa hrepenenja, ki je posledica čustvene nepotešenosti in zavedanja, da si bliže od tega, da se občasno obiščeta, nikoli ne bosta mogla priti. Ljubezen med literarnima osebama nastaja v njunem molku, tragičnost v razdalji med njima, vse to pa Emerald Fennell zapolni s pompoznimi in kičastimi vsebinami ter zaduši pomembne praznine. Odsotnost oziroma pomanjkanje drugega je tisto, kar postane duh, praznina je tista, ki muči lika, ko sta še živa. Emerald Fennell v filmu ne da prostora ugonabljajoči praznini – ravno nasprotno, film prenatrpa z nekompatibilnim kičem, ki popolnoma zasuje strašljivo naravo Catherinine in Heathcliffove ljubezni.

Brat-Labubu-matcha-Dubai-Chocholate-Viharni vrh

Če se je režiserka pri adaptaciji odločila za prikaz določenih vidikov njunega odnosa in njihovo zaostritev do skrajnosti, je njen maksimalistični slog poteptal večino tega, kar si je od Viharnega vrha sploh izposodila. Ti obstoječi elementi bi bili lahko izposojeni iz kateregakoli drugega povprečnega ali celo slabega (zgolj) ljubezenskega romana v stilu Colleen Hoover. Zakaj bi se pri ustvarjanju romantične drame sploh naslonila na Viharni vrh, če ne zato, da bi gledalcem polaskala, da gledajo adaptirano »visoko« literaturo, in ne kakega cenenega »ljubiča«, ter na neki način privabila tako ljubitelje ene vrste literature kot druge (se pravi – prodala največje možno število vstopnic)? Zakaj bi kdo sploh želel uprizoriti zahteven in večplasten roman, kot ga je (zelo idealizirano in morda celo pomanjkljivo) razumel kot najstnik? So ciljna skupina filma torej najstniki, za katere si Emerald Fennell predstavlja, da jih bodo navdušile kot na TikToku hitro menjavajoče se spektakularne in enoznačne scene na podlago pop glasbe Charli XCX, ki jih je enostavno predelati v nekajsekundne fanovske »edite«? Privlačna in pomena oropana ekranizacija Viharnega vrha v današnjih okoliščinah ni nič šokantnega ali nepričakovanega niti nič posebej redkega in niti ni narobe, da obstaja. Kolikor film številne gledalce spodbudi k branju romana (kar je »Viharni vrh« nedvomno storil) in posredno sproži soočenje bralcev s temami, o katerih je Emily Brontë dejansko pisala, lahko govorimo celo o neke vrste koristnosti. Na drugi strani bo film proizvedel tudi veliko število gledalcev – ki romana ne bodo prebrali –, prepričanih, da poznajo vsebino Viharnega vrha, »največje ljubezenske zgodbe vseh časov«, kakor so jo označili za promocijo filma. Toda glede na to, da film Emerald Fennell ne razočara zgolj kot adaptacija, temveč tudi kot romantična drama, lahko upamo, da bodo tudi tisti gledalci, ki niso opazili malih narekovajev okrog naslova, ugotovili, da ta film preprosto ne more biti vse, o čemer govori Viharni vrh, in da bodo, če že ne bodo prebrali romana, vsaj na podlagi intuicije ostali nezadovoljni in skeptični ob ploskem prikazu tega, kar naj bi bila največja ljubezenska zgodba vseh časov.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.