O distinkciji relacije

Eschenbach je idealist, privilegiran otrok revolucije ’68, ki se o revoluciji pogovarja, o njej razmišlja in se z njenimi vrednotami identificira, medtem pa sreba dobro kavo iz prefinjenega avtomata in si maže izbrano marmelado na s slanim maslom premazan kos kruha. Njegov pogled se iz razkošnega stanovanja, v katerem bi se v nekem norem svetu razkomotili dve romunski družini, razprostira nad berlinskim živalskim vrtom in se ustali na ljubkem drobnem nasadu bonsajev, prekritim s snopom umetelno umeščenih barvnih lučk. Skratka, zanj je življenje užitek in milina. To je opazovalec ptic, junak istoimenskega romana nemškega pisatelja Uweja Timma, direktor podjetja za programsko opremo, bolehnež »od bledosti misli« in ujetnik tega istega širnega pogleda.

Kar nas najprej preseneti in kar moramo romanu šteti v prid, je to, da Eschenbach nikakor ni dolgočasen. Če smo pričakovali, da bo opazovalec ptic le še en pobožen varuh lastne globine, smo bili očitno naivni oziroma smo se prenaglili. Čeprav protagonist na ravni fabule dneve preživlja v štetju ptic in beleženju naplavin na okoljsko zaščitenem otoku, še zdaleč ne obstaja v samozadostnem vakuumu kontemplativnega, a v svojem bistvu izpraznjenega in predvsem zadušljivega odnosa do sveta. Tako kot lik je dinamično zastavljena tudi pripoved. Medtem ko Eschenbach počiva na obali otoka, se bralka sprehaja po berlinskih galerijah, si v delavnici Eschenbachove poljske partnerke Selme ogleduje izbrane kose nakita, z Anno ljubimka po hotelih in se ustavlja na kozarcih vina, z njenim možem popravlja staro jadrnico in nasploh uživa življenje, ki ga skoraj zagotovo – kot nezanemarljiva večina – nikoli ne bo živela. Timmov jezik to pripovedno intrigo ne le podpira, temveč jo še poglablja. Povedi so zračne in se hkrati vrtinčijo, tako da se skoraj v presežnem plesnem slogu prelivajo z ene na drugo stran. Do besed niso stroge; ne tlačijo jih v pretesen red, temveč jim pustijo, da padajo v sproščenem ritmu. Prav ta gibkost, ki jo prevod Slava Šerca lepo ujame, protagonistu vpisuje karizmo. Roman deluje, ker zna ustvariti privlačnost tudi tam, kjer bi sicer pričakovali odpor.

Konceptualno se pripoved deli na dva dela. Na čas pred finančnim zlomom in pred razkritjem Eschenbachovega razmerja z Anno in čas po tem. O slednjem bomo več povedali pozneje, prvi pa obsega približno dve tretjini romana, kar je dovolj, da se bralka samozaverovanega liberalnega narcisa pošteno nasiti. Kar sprva pritegne in zabava, se hitro in pričakovano izkaže za prostor potlačenih nasprotij, površnih uvidov in prezrtih družbenih dinamik. Eschenbachova liberalna dediščina seksualne revolucije se na primer kmalu izkaže za izrazito dvostransko ekonomijo ženskega. Žensko emancipacijo očitno laže prepoznava tam, kjer se kaže kot seksualna svoboda, mnogo manj pa tam, kjer bi zahtevala priznanje ženske zunaj registra njegove želje.

Ženske se zanj delijo v dve kategoriji, v angelsko skrivnostna bitja njegove želje ter tiste druge – nezaželene, nadležne, profane. Posebej poveden je prizor na vlaku, v katerem nastopa ženska slabega okusa z modernimi svetlečimi se supergami, ki se z nogami po moško razkomoti na sedežih ter se celotno trajanje vožnje z neodmerjenim užitkom preglasno pritožuje sopotnici – vsaj tako jo povzema Eschenbach. Drugi jasen primer je njegov odnos do hčere. Kolikor izvemo, se lepi spomini nanjo z njeno odraslostjo končajo. Večinoma se junak v njunih pogovorih bori z mislijo, da bi ji moral že mlajši privzgojiti pogovorni register, ker da je v njeni govorici nekaj tako zelo bodečega, da se z njo raje sploh ne pogovarja. Skoraj kot da je po tem, ko je postala ženska, ni zmožen več integrirati v svojo ozko in s spolnostjo zaznamovano pojmovanje ustrezne ženskosti in jo zato uvrsti med vse odvečno, neokusno in moteče.

Po drugi strani ga ženske, ki mu ugajajo, obsedajo. Njegovi opisi zibajočih se spetih las mimobežnih tekačic se berejo kot mokre sanje kakšnega pubertetnika. Še najbolj očitna postane gospodovalnost njegovega pogleda med prizorom v pariški krčmi, katere lastnik ima temnopolto ženo, ki jo prijatelj, ki je z njim, pozna. Njeno kožo opisuje z registrom različnih blag in se s prijateljem šali o primerjavah. Ko ji vedno znova pravi Senegalka, jo vztrajno eksotizira in pretirano seksualno zaznamovano bere njen odnos do svojega prijatelja. Ob siceršnjem implicitnem rasizmu problem ni toliko v tem, da Eschenbach ženske erotizira, temveč v tem, da jih ne zna dobro misliti izven erotičnega. Ženske razume in spoštuje predvsem v njihovi seksualnosti, precej manj pa v njihovi neseksualni navzočnosti, v njihovi avtonomiji, njihovem glasu in njihovi vsakdanjosti.

Ta režim razvrščanja ne zadeva le žensk. Eschenbach tudi prostor, živali in socialni svet vztrajno deli na tisto, kar je še mogoče estetizirati, in tisto, kar je postalo vulgarno, moteče ali profano. Tako se na primer na začetku romana spominja krasne industrijske zgradbe, ki ga je ob prvem obisku ganila s svojo modernistično arhitekturo, ki mu je industrijsko zgodovino dopuščala brati kot formo, in ne kot socialno realnost. Dvajset let pozneje je stavba zbirališče brezdomcev. Eschenbachu se novi prizor gabi, smrad je preveč telesen in neposreden, da bi ga lahko estetiziral, starejši brezdomec, ki hrani golobe, preveč resničen, da bi ga reduciral na kuliso. Podobna dvojnost se izraža v njegovi drži do narave in okoljskega aktivizma. Čeprav se z očitnim ponosom spominja mladostnih protestov, njegova ljubezen do narave ni ljubezen do živih bitij kot takih, ampak do narave, dokler ta še omogoča etično in estetsko samouprizarjanje. V pariški krčmi zato nagačeni lisico in podlasico brez večjih zadržkov obravnava kot dekorativni objekt – celo posrečen umetniški izraz – in dalje v njun odnos celo zavestno vpisuje erotično napetost. Kar ga moti, torej ni nasilje samo, ampak nasilje, ki še ni dovolj predelano, uokvirjeno in estetizirano.

To držo natančno povzame Bourdieujev pojem distinkcije. Višji razredi se ne uveljavljajo le prek neposrednega finančnega gospostva, temveč tudi – in pogosto še učinkoviteje – prek kulturne rafiniranosti, okusa in estetske drže. Distinkcija je način, kako se surova družbena moč prikriva kot subtilnost; kot sposobnost, da sveta ne beremo več skozi potrebo, delo in materialno nujnost, temveč skozi formo, slog, atmosfero in izbranost. Eschenbachova samozavest ni odnos kapitalista v vulgarnem smislu, temveč je samozavest človeka, ki si rafinirano sublimacijo prostora, žensk, živali in družbenega lahko privošči. Njegovo finančno udobje ni gola moč, temveč zmožnost distance – pravica, da realnost deli na tisto, kar je še mogoče oplemenititi, in tisto, kar je postalo profano. Njegov okus ni kaprica in osebna izbira, temveč orodje legitimacije družbenih hierarhij. Timm pri tem ujame nekaj izmuzljivega – tudi liberalna ali levičarska drža je lahko in pogosto dejansko tudi je primarno stvar okusa, in ne pristnega revolucionarnega zagona. Torej ni lažna v smislu popolne neiskrenosti, je pa predvsem znak izbranosti – kulturni stav, ki je v prvi vrsti način samouprizarjanja, znotraj katerega progresivnost ni praksa, ampak stil.

Zaradi tega je toliko bolj presenetljivo vse, kar sledi Eschenbachovemu bankrotu in razkrinkanju njegovega razmerja z Anno v zadnji tretjini romana. Eschenbach se finančnemu zlomu niti ne upira – preprosto in dokončno se umakne iz poslovnega življenja. Podobno se sprijazni tudi s prekinitvijo intenzivnega romantičnega odnosa z Anno in ne zanika odgovornosti in krivde. Kot da bi slutil, da je bilo z njo nekaj strukturno narobe, stare samopodobe ne poskuša ohraniti, temveč se ji začne postopoma in v celoti odrekati. Zaradi bankrota se mora iz slonokoščenega stolpa preseliti v majhno blokovsko stanovanje, kjer prvič vzpostavi pristen stik z Drugim – v izmenjavi s sosedom, ki mu podarja korenje z domačega vrta, v pogovorih z migrantom, ki se sooča z domačim nasiljem, in v skrbi za otroka matere samohranilke spoznava pomen skupnosti in pripoznanja v sobivanju, ki se mu je prej izmikal.

Nikjer ni to bolj jasno kot v njegovem spremenjenem odnosu do hčere. Medtem ko v prvih dveh tretjinah romana o njej komaj kaj razmišlja, in še kadar to počne, ob tem predvsem izraža nelagodje ob njeni prisotnosti, ji v zadnjem delu nameni pomenljivo količino prostora – tako miselnega kot telesnega. Prvič ji nameni prizor, v katerem jo zares sprejema v njenih kvalitetah in napakah – brez refleksivnega razvrščanja. V njej opazi nekaj lastne preteklosti, a tega ne skuša več popraviti ali ukrotiti, temveč njeno avtonomijo pusti pri miru. Tudi o njeni materi ne govori več zaničljivo in jo celo obišče ter razmišlja o možnostih njune skupne prihodnosti. Svojih staršev, ki živita v podeželski komuni, ne vidi več kot sile, proti kateri se oblikuje – njuno življenje in načela sprejme kot del svoje in njune preteklosti ter sedanjosti. Svet ni več popoln, ni vedno lep, je pa naseljen. Eschenbach se nad realnim ne zmrduje več, ker je zdaj sam del realnega – distinkcija se končno začne umikati relaciji. Njegov zlom ni kazen, prej je pogoj drugačne umeščenosti v svet. Samo Anna ostaja točka, v kateri se ne more zares zaceliti. Njena odsotnost in poznejša bolezen roman pustita v veliko temnejšem registru, kot bi ga takšen lok sicer obetal.

Morda najbolj pomenljiva kvaliteta romana je prav njegova zmožnost počlovečenja nekoga, ki je bil večino pripovedi tako izrazito neprijeten, samozaverovan in mestoma skoraj nečloveški. Preobrazba, ki jo roman zariše, je smiselna in prepričljiva – Eschenbach je navsezadnje slutil, da njegovemu življenju nekaj manjka, in je iz zloma znal izpeljati nekaj osebnostno in družbeno konstruktivnega ter se zmogel naučiti drugačnega razmerja do sveta. Tudi na ravni želje roman začrta lep premik – od estetizacije k življenju, od forme k drugemu, takšnemu, kakršen je. Če Eschenbachovo preobrazbo beremo kot tipsko tezo, pa morda prav ta kvaliteta poraja razlog za zadržek – v kolikšni meri je tak prehod dejansko mogoč. V tem smislu je roman globoko idealističen. Zato je v Timmovem sočutju do Eschenbacha, čeprav je zelo pomenljivo, tudi nekaj rahlo duhamornega. Nekoliko ciničen premislek njegove pripovedi ne misli kot bolj resnične od resničnosti same, temveč prej kot fantazijo o svetu, v katerem revolucija, če bi že morala biti nasilna, ne bi bila krvava. Da bi človeka prelomila, da bi on to sprejel, da ga ne bi zares uničila. Da bi zlom ostal etično produktiven. To je lepa misel. In prav zato nekoliko sumljiva.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.