To so stvari, ki so se zgodile pred 60 leti in so izjemno dobro pozabljene

O potopisju, dekolonizaciji in socializmu smo se pogovarjali z Ivo Kosmos, avtorico decembrskega gostujočega eseja »Potopis z dvojno prtljago«.

Si kulturologinja, v svojem raziskovalnem delu se osredotočaš na interakcije med književnostjo in družbo, s fokusom na pojugoslovanski književnosti. Prej si delovala tudi kot kritičarka, kolumnistka in novinarka. Sta te književnost in kultura vedno zanimali tudi raziskovalno?

Vedno. Imam občutek, da ves čas počnem ene in iste stvari, samo v različnih okvirih. Prehod v akademsko polje od mene zahteva več rigoroznosti, poznavanja teoretske literature, več ožjega, specifičnega znanja. Jemlje mi možnost sproščenih generalizacij, drznejših in bolj zaletavih miselnih izpeljav, ki se lahko posrečijo ali pa sploh ne. Moj esejistični jezik spreminja v bolj premišljenega, zadržanega in stvarnega. Včasih pogrešam možnost, da pišem, o čemer se mi zahoče, ne da bi ob vsaki trditvi navedla tri reference. V eseju lahko pišem iz partikularne osebne izkušnje, v znanosti to ne gre. A zato v znanosti delujem bolj premišljeno in imam več prostora za poglobljeno ukvarjanje z neko temo. Ne nazadnje mi znanost – v nasprotju s kulturnim poljem – za zdaj omogoča preživetje in preživljanje družine z raziskovanjem in pisanjem.

V eseju »Potopis z dvojno prtljago« pišeš o jugoslovanskih potopisih iz držav Tretjega sveta, s katerimi se tudi raziskovalno ukvarjaš. Kako si se začela ukvarjati s to temo?

Pravzaprav me je zanimal socialistični potopis na splošno, zaradi specifične jugoslovanske pozicioniranosti, zaradi našega samodojemanja in položaja v svetu, ki je neprimerljiv z današnjim. Istočasno sem začela opažati, da se je okoli jugoslovanske neuvrščenosti v zadnjih letih oblikovalo neverjetno plodno raziskovalno polje, ki dobesedno odkopava totalno fascinantne povezave med našim prostorom in Azijo, Afriko, Latinsko Ameriko. To so stvari, ki so se zgodile pred 60 leti in so izjemno dobro pozabljene. Če kogarkoli zanima, toplo priporočam podkast Remembering Yugoslavia Petra Korchnaka, ki se v sedmih epizodah ukvarja z zgodovino in novimi pogledi na neuvrščenost. Jaz še vedno ne morem verjeti, da imam v svojem bibliografskem korpusu 300 jugoslovanskih potopisov. 300! Je pa res, da sem omahovala, preden sem se odločila za to smer, ker nisem afrikanistka, arabistka ali azijologinja. Spremljam kolege, ki pišejo o sorodnih temah, in skušam ponuditi dodatno perspektivo.

V eseju pišeš o dvojni prtljagi socialističnih potopisov: na eni strani so izhajali iz antikolonialne perspektive solidarnosti med narodi in so tako svojo medkulturno izmenjavo slikali v izrazito pozitivni luči, hkrati pa se niso mogli zares otresti reprodukcije znanih vzorcev in hierarhičnih odnosov. Kako bi to primerjala z našo imaginacijo globalnega Juga danes?

Vsakič ko pišem o tej temi, se moram znova odločiti, katere pojme bom uporabljala. Pojem »Tretjega sveta« je zastarel, ima negativno konotacijo in se danes zelo redko uporablja. Meni pa je kljub temu všeč. Tretji svet je najprej označeval geopolitično skupino držav, ki je načrtno zavrnila sodelovanje v hladni vojni. Šele kasneje je to postala pejorativna oznaka za najrevnejše države v svetovni razdelitvi moči. Kljub temu je Tretji svet  proizvedel radikalne ideje, projekte in poskuse transnacionalnega povezovanja svetovnih periferij in predrugačenja globalnega svetovnega reda. Ko uporabim pojem »Tretji svet«, direktno evociram to zgodovino. Ko mislim Tretji svet, mislim tudi »thirdworldism«, neuvrščenost, Bandunško konferenco. Kot pravi Vijay Prashad: Tretji svet ni bil kraj, bil je projekt.

Globalni jug v nasprotju s tem odraža sodobno socio-ekonomsko mapiranje sveta. Pravijo, da naj bi ta pojem presegel hierarhično vrednotenje, ki je vpisano v »Tretji svet«. Ampak mi živimo v hierarhičnem svetu! Globalni jug je zame pomensko izpraznjen pojem, ki v sebi ne vsebuje političnega ali idejnega naboja, ki bi impliciral možnost sistemske spremembe. Morda se motim, a glede na to, da se ne nahajam v znanstvenem tekstu, si bom dovolila posploševanje: ko v preteklosti govorimo o Tretjem svetu, so kljub kritiki in krizam vrata odprta za alternativno bodočnost in delovanje. Ko danes mislimo globalni jug, mislimo dokončno in nespremenljivo stanje.

Kako se je odnos potopiscev do njihovih subjektov spreminjal skozi čas? Jim uspeva skozi desetletja ohranjati pozitivni solidarnostni duh ali je kasneje mogoče slutiti oddaljevanje? Ali so tovrstni potopisi predvsem stvar šestdesetih let?

Odnos se absolutno spreminja skozi čas, prvotni zagon upada skupaj s politično realnostjo postkolonialnih držav, političnimi prevrati, diktatorskimi režimi, vidnim dejstvom, da se postkolonialni svet še dolgo ne bo izvil iz globoke podrazvitosti in podrejenosti. Kulturni zgodovinar Nemanja Radonjić v podrobni študiji Slika Afrike u Jugoslaviji lepo pokaže, kako se do osemdesetih v Jugoslaviji oblikuje nekaj diskurzov; vrne se tudi orientalizem, želja po približevanju Evropi, a neuvrščenost in solidarnost preživita. Ko sem prvič brala to študijo, nekako nisem verjela, da pozitivni duh živi tako dolgo, a je res. Urednik Dela Jože Volfand in kultna hrvaška poročevalka Dara Janeković sta odličen primer. Oba sta zelo stvarna, resno poročata o globokih političnih in ekonomskih težavah in krizah postkolonialnega sveta, ki se iz današnje perspektive zdijo nerešljive. A zanju niso. Prihodnost je pri njiju vedno odprta, čeprav negotova. Odločnost, zavzetost, moralni imperativ, kako se mora Jugoslavija obnašati na svetovnem parketu – vse to ostaja. Razmišljala sem, ali so to značilnosti potopiscev ali tudi značilnosti tedanjega časa, ki je sicer v krizi, ampak še vedno do določene mere odprt, saj novi družbeni red še ni čisto popolnoma zakoličen in zato še vedno obstaja možnost, da se karte premešajo na različne načine.

Knjige, o katerih pišeš, so večinoma izšle že pred več kot pol stoletja in vsaj v dokumentarnem smislu verjetno niso več najbolj aktualne. Bi katero od njih vseeno priporočila v branje danes?

V dokumentarnem smislu so izjemno zanimive, saj poročajo o idejah in konkretnih mednarodnih povezavah in projektih, ki so bili relativno pred kratkim še mogoči, zdaj pa ne obstajajo niti kot spomin. Je pa res, da znajo biti, kar zadeva bralni užitek, nekoliko zadušene z dokumentarnostjo. Priporočam zbirko zelo kratkih zgodb Kako dremljejo krokodili, ki sem jo odkrila šele pred kratkim. O avtorju Mirku Vujačiću za zdaj vem samo to, da je bil črnogorski pisatelj, ki so ga pred kratkim vrgli ven iz domačega branja. Junaki so otroci v takrat šele vzpostavljenih postkolonialnih državah, ki živijo, lahko si predstavljate, v izjemno težkih okoliščinah: sirote, mladoletni delavci, brezdomci na cesti in tako naprej. A postkolonialni svet v jugoslovanski tradiciji ni žrtev, temveč akter. Knjižica je zato polna vitalizma, igre, tudi lumparij, ki hodijo v korak s krutostjo življenja. Socialistični realizem v svoji najlepši različici. Ker je knjiga izšla v Kurirčkovi knjižnici založbe Borec (1978), jo še danes najdete v mnogih osnovnošolskih knjižnicah po vsej Sloveniji, a si težko predstavljam, da bi jo brali današnji otroci. Zaradi današnje senzibilnosti jo priporočam samo odraslim.

Najboljša knjiga, ki so jo prebrala letos?

Odkar imam majhna otroka, so moje bralne in druge navade radikalno spremenjene. Ravno ugotavljam, da bralne beležke ne vodim več, letos sem redkokatero knjigo prebrala do konca, če ni bila potopis. Včasih celo težko posežem po knjigi, ker vem, da nimam možnosti kontinuiranega branja. Z užitkom sem torej ne-dokončala Ženske v temi Maje Haderlap, A Life’s Work Rachel Cusk in Žalostinke za okroglo zemljo Petra Semoliča. Krasne Švercam lubenice Ane Makuc sem pogoltnila naenkrat in sem hvaležna avtorici za delo, ki se ga lahko prebere v eni »seansi«. Po drugi strani pa imam zdaj možnost spoznavati izjemno domačo otroško produkcijo. V naši starostni skupini je moja favoritinja Anja Štefan. Klasika, vem. Ampak med drugim ima Štefan v znani pesmarici Sadje z naše ladje politično pesem, kakršne so v otroški literaturi redke, in to o bananah. Tako govori o obiralcih – starcih in otrocih: »A če še tako hitijo / revščina jim maje tla. / Kdo banane jim odpelje, / njim pa čisto malo da?« Nisem si mogla kaj, da ne bi v tem videla vsaj drobca dediščine neuvrščenosti.

Predstavljam si, da tema socialističnih potopisov odpira še veliko drugih raziskovalnih vprašanj. Katerih se še nameravaš lotiti v prihodnosti?

Misli, ki sem jih izrazila v eseju, moram zdaj zapakirati v znanstvene članke, kar zahteva še nekaj časa in raziskovanja. Nato se bom gotovo lotila ženskih potopisk in njihovega pogleda. Zanima me tudi pogled na ženske v jugoslovanskem potopisju nasploh. Za zdaj opažam pri večinsko moških potopiscih polna usta emancipacije in polne oči seksualizacije. Kar je zopet dvojna prtljaga, ki je ne gre reducirati na eno značilnost, temveč moramo upoštevati obe.