Odsluženi detektiv?

Po sklepu kriminalne trilogije Vodnjak, ki so jo sestavljale knjige Cerkev (2020), Tajkun (2022) in Estonia (2024), se je zdelo, da bo Demšar svojega legendarnega protagonista, kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka, upokojil ne samo formalno, temveč tudi literarno, da se bo priznani in nabriti preiskovalec umaknil s strani kriminalk in mesto pod žarometi prepustil svojim mlajšim sodelavcem, ki smo jih tudi že lahko dodobra spoznali, na primer Milošu, Marku, Niki itd. A očitno je, da še ni rekel zadnje, saj se v Vrelcu življenja z njim podamo v zdravilišče, kjer okreva po poškodbi rame, ki jo je staknil v Estonii. To napoveduje tudi nekoliko hudomušni podnaslov romana »Martin Vrenko v zdravilišču«, ki takoj ponudi asociacije na ležerno upokojensko življenje v raznih termah in zdraviliščih, kjer udeleženi okrevajo, se sproščajo ali pa si nabirajo moči. Ker smo že žanrsko izurjeni, tudi tu sicer ne pričakujemo preveč lenobnosti, ampak vsaj kako truplo ali dve, in res pride tudi do tega. A Demšar se s pričakovanji poigrava in si vzame čas, da v klasičen whodunit primer vpiše še veliko družbenega komentarja. Osumljence začne namreč spoznavati že krepko pred umorom, ki se bo verjetno zgodil, kar je zanimiv postopek – vsi njegovi sogovorniki so izjemno sumljivi, a obenem ni sumljiv nihče, saj se ni zgodilo še čisto nič. Demšar spretno in premeteno vpelje like, ki jih Vrenko med zajtrki, vadbami in posedanji v hotelskem baru nenehno analizira in se sprašuje o njihovih motivih, povezavah, odnosih in tudi patologijah. Pri tem je Demšar ironičen, saj posnema izkušnjo mnogih, ki se kdaj odpravimo v kak hotel in nato na tihem ocenjujemo in komentiramo ostale, ki jih srečujemo na hodnikih in v jedilnicah – hotel je dejansko eden tistih »zaprtih« prostorov, kjer se da najbolj v miru in brez posledic premišljevati o raznih tipih značajev. Brez posledic zato, ker se vsake počitnice vendarle končajo, namišljene vezi med gosti, ki so si delili bazene in savne, pa mimogrede izpuhtijo v zrak, čeprav so bile lahko kak teden simbolno precej določujoče.

Ta stalnost gostov in hkratna popolna naključnost deljenja skupnega prostora je v roman vpisana izjemno pristno. Demšar spiše tako tipičen hotelski vsakdanjik, da ta postane popolnoma univerzalen. Doživeto opisuje Vrenkove obveznosti in splošni urnik, pa tudi tipično zdraviliško življenje (posedanje v baru, ljudi v kopalnih plaščih, samopostrežne zajtrke, klepete, tanke stene, listanje naključnih letakov ipd.). Dobi tudi terapevtski karton z urnikom, ki se ga vestno drži, pri čemer pa v opisih ni preveč dolgočasen, tudi ne opiše prav vsake obravnave, bolj se ukvarja z njegovimi srečevanji z drugimi. So pa vseeno same terapije prav tako dobro raziskane in spisane: »Na ramena in vrat mu dajo vročo glineno oblogo, nakar leži v majhni sobici in poskuša ne zaspati. Po dvajsetih minutah so njegov vrat, ramena in zgornji del hrbta mehki in voljni, on sam pa sproščen in miroljubno razpoložen.« Vzdušje je tako res pristno, dobro ga dopolnjujejo tudi prizori iz savne, ki so poleg tega, da so spisani doživeto, tudi rahlo humorni. Po drugi strani pa takšno bivanje v zdravilišču ni ravno neka eksotika, da bi želeli toliko opisov in tako dolgo ekspozicijo v sam primer – truplo se pojavi šele po dobri tretjini romana. Res je, da Demšar priredi klasično skrivnost zaklenjene sobe, saj naj bi bil mrtvec sam v savni, a sama smrt ni dovolj skrivnostna, da bi zares prebudila detektiva v nas, temveč bolj čakamo na neizbežen razplet vsega skupaj, ko bo Vrenko ugotovil, kdo od peščice osumljenih je kriv. In ali se je sploh zgodil umor, do česar še pridem. Vse lepo in prav, Demšar očitno meri na bolj sproščeno zgodbo, ki pritiče zdraviliški situaciji, pa tudi žanrsko gledano je korekten – razmeroma kratka poglavja se pogosto končujejo s cliffhangerji, druščina osumljenih je raznolika in prepoznavna, kar je kot vedno njegova odlika, pride do več preobratov itd. Bi si pa kljub vsemu želela česa bolj pogumnega, kompleksnega, sploh po tako razvejeni in razdelani trilogiji, ki je napovedovala bolj zahtevno vrsto kriminalk, zato lahko Vrelec življenja dojemam kot (upam, da začasno) vrnitev v cono udobja.

Pri samih likih ne pride do večjih presenečenj, le do nekaterih manjših odstopanj v značajih, ki so intrigantna. To opazimo na primer pri prijateljski dvojici Majde in Nade, ki na prvi pogled delujeta kot zdolgočaseni in površinski klepetulji, ki se hranita z govoricami in tabloidi, a se pozneje izkažeta za precej prodorni in samoironični. Z njima (ker ga seveda prepoznata) recimo Vrenko debatira o tem, koga izmed gostov bi teoretično lahko umorili: »›Na nekoga sta pozabili,‹ reče Vrenko. ›O ne, nisva,‹ reče Majda. ›Midve bi bili idealni tarči.‹ ›Zakaj pa vidve?‹ ›Ker vtikava nos v reči, ki se naju nič ne tičejo.‹« Tu lepo vidimo krajšanje časa v prostem teku, pa tudi avtorjevo napovedovanje skorajšnjega umora. Prav tako večplasten in zanimiv je lik poslovneža Benjamina Oreha, o katerem Vrenka podučita prav zgovorni novi znanki, zato ga najprej oceni kot še enega bogataša, a se kasneje izkaže, da je zelo domiseln in pretkan sogovornik. Prav v pogovorih z njim se najbolje vidi, na kak način Vrenko sklepa, tuhta in kako vidi ljudi. Potem je tu še nekaj glavnih akterjev, ki pa so bolj površinski in nedodelani, na primer patriarh Marjan Majcen s svojo družino, ki je tipična glava družine, pa priseljenska uslužbenka Jaart, tiha miška, in tako dalje. Tu je še kar nekaj manevrskega prostora, da liki ne bi delovali tako šablonsko. Kljub temu se razvije in pokaže kar nekaj motivov za umor, čeprav le v Vrenkovi domišljiji, saj zdravilišče smrt razglasi za nesrečo.

Koncept, ali gre sploh za umor ali samo za nesrečno smrt, je sicer čisto obetaven – in pritiče pritajenemu komentarju o odsluženem preiskovalcu, ki hoče na vsak način ostati relevanten, s čimer se poigrava Demšar –, a se začne vse skupaj hitro ponavljati, saj vsakič zaide v novo slepo ulico in se ves čas sprašuje in dvomi: »Ja, en velik déjà vu, pomisli Vrenko. Pingpong. Stara pesem. Osciliranje. Gor in dol. Ko je prepričan, da se je zgodil zločin, ga nekaj prepriča, da se ni. Ko se s tem sprijazni, ga nekaj ponovno prepriča v nasprotno. Spet začne brskati, ne najde nič konkretnega in je ponovno prepričan, da se ne dogaja nič nenavadnega. […] Morda bi bilo bolje, da tam tudi ostane, on pa v miru oddela še zadnje dni terapij ter se nato skupaj z Mojco pobere domov.« To ni edini tak odlomek, in če se zadeva zdi utrujajoča že literarnemu liku, kako se je zdela šele meni. Tempo tako trpi, in čeprav bi lahko to odločitev utemeljili tako, da gre za željo posnemanja vedno enakega tempa življenja v zdravilišču, to ni dovoljšen razlog za razvlečenost dogajanja in nenehno vračanje v isti začarani krog dvomov. Vrenko ves čas išče nove dokaze, v resnici pa ne more nič, saj preiskava sploh ni odprta, pa tudi če bi bila, je upokojen in brez pooblastil, zato se znajde v pat poziciji, kot reče sam. Je pa v to občutenje zagotovo vpisan ta družbeni komentar, ki pa ni zanemarljiv. Demšar jasno kritizira starizem in odrinjenost starejših na rob družbe, češ da so odsluženi in da si z njimi nima več kaj pomagati, kar je tudi pozicija direktorice hotela ob prvem stiku z njim: »Zdaj pa vas prosim, da se, čeprav ste nekoč bili kriminalist, končno nehate vmešavati, stopite stran in nas pustite opraviti naše delo.« Obenem Vrenko postane bolj nestrpen in malenkosten kot prej, ko je formalno imel avtoriteto, saj ni navajen, da se ga ne upošteva. Napetost je jasna, njegov obrambni mehanizem je po eni strani agresija in po drugi tihi upor s kršenjem pravil in protokolov. Dejstvo, da njegova beseda ne šteje več, je boleče, in Demšar se jasno opredeli do Vrenkove frustracije, pa tudi neke globoke zbeganosti in zagrenjenosti, ki se počasi rojeva. V tem smislu je Vrelec življenja veliko več kot kriminalka, je prefinjen komentar sramotnega ravnanja družbe s starejšimi na primeru legendarnega preiskovalca, ki je sicer resda živ le na papirju, a ni zato nič manj živ opomnik, kako hitro za tabo ostanejo le še stare zasluge – čisto drugače kot v časih, ko je Conan Doyle doživel pravi pogrom, ko se je hotel znebiti Sherlocka; no, morda pa je starost v kapitalizmu res bolj »usodna« od smrti. Prav tako je dobro viden kontrast med vzdušjem kriminalk, kjer imamo že od začetka opravka s starejšimi gospemi in gospodi, ki se v prostem času ukvarjajo z reševanjem umorov (gospodična Marple, Jessica Fletcher, Četrtkov klub za umore itd.), kjer je vse bolj sproščeno in razigrano, in pa Vrenkom, ki je bil poklicni detektiv, zdaj pa to ni več, kjer smo vrženi v veliko bolj moreče vzdušje, ki s fiktivnim likom pokaže na zelo realen problem. V tem oziru je naslov romana še toliko bolj piker in učinkovit.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 408-409.