Pika? Pika!

Zgodbice, ki so zdaj zbrane med enimi platnicami, so poprej izhajale v reviji Cicido (2022/2023) in prav škoda bi bilo, če jih ne bi dobili takole serviranih v paketu, ki je vendarle malo bolj trajen od prej ko slej razpršenih revijalnih objav. Glavna v desetih zgodbah je seveda deklica Pika iz naslova, ki ji, kot lahko sklepamo že po njem, odločnost ni tuja. »Ko Pika nekaj pove, to drži. Pa pika.« Če odločnosti priključimo še domiselnost in prijaznost, vsekakor dobimo junakinjo, kot se šika, ki se ji ni treba prav posebej truditi, da se bralcu priljubi.

V zgodbi »Pika ima rojstni dan« se deklica sooča z nenavadno težavo – od maminih tet zaradi svojega imena pogosto dobiva oblačila s pikami, čeprav si v resnici želi majice z dinozavrom. Teti Heleni prijazno in domiselno razloži, kako je s tem, pri čemer se naveže na Pika dinozavra: »Prav se spomniš, teta Helena. Eee, no, jaz sem Pika in on je Piko. Zato se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi na kakšni majici imela dinozavra. Ker sva pač Pika in Piko. Drugih pik pa tokrat ne potrebujem na majici, ker so dinozavri radi glavni.« In kaj nam pove ilustracija? Da je bilo njeni želji ugodeno! V naslednji zgodbi Pika z dedkom nabira gobe, a žal nobene ne najde. Ker ji privošči gobarsko veselje, ji dedek v podrast nastavi jurčka, ki ga je malo prej sam našel, a ker ji je spotoma tudi razložil, da je pobiranje gob, ki ne rastejo več, nevarno, Pika vztraja, da ga pustita v gozdu. Šment, pa se mora dedek zaradi vnukinje, »ki do pike natančno upošteva navodila«, posloviti od gobove juhe! Če nas kaj potolaži, na ilustraciji vidimo, da bo imel veselje z jurčkom vsaj polž. V zgodbi »Ko bo Pika velika« deklica razmišlja o primernih poklicih zase, a se ji ob vsakem takoj pripelje mimo kakšen protiargument, zato se slednjič odloči, da bo kar vzgojiteljica, tako kot njena mama, ker je ta poklic gotovo najbolj vsestranski: »Saj sama praviš, da si med otroki v vrtcu včasih policistka, včasih medicinska sestra, včasih krotilka levov in pogosto klovnesa. Najbrž se nisi mogla odločiti, kaj bi bila po poklicu. Tudi jaz se ne morem.« V zimski zgodbi prijazno in sočutno Piko skrbi, kdo vendar obdaruje vse tri dobre može; za vsak primer za to poskrbi kar sama in tako prispeva k praznični čarovniji. V zgodbi »Pika dobi izpuščaj« izvemo, da ne mara zelene zelenjave, kar po njenem jasno kaže na to, da ne prenaša zelenih vitaminov. Da ji teta Marina ne bi postregla s čim zelenim, si, preden gre k njej, preventivno nariše zelene izpuščaje, ki naj bi nastali že samo ob pogledu na brokoli v hladilniku. V besedilu »Pika hoče mladička« se pokaže, da zna deklica logično razmišljati – če hoče dobiti pasjega mladička, poleg plišastih kužkov seveda potrebuje tudi kužiko! Ampak kje je zdaj kakšen mladiček?! Treba je priznati, da Piki potrpežljivost počasi popušča … V zgodbi »Pika noče več biti Pika« lastnica imena ugotavlja, da je preveč podobno drugim besedam, kar je lahko na trenutke precej moteče; a katero ime bi bilo lahko boljše? V »Pikinih čevljih« se pokaže, da Pika raste, a vse kaže, da se ji le ne bo treba povsem posloviti od najljubših, a premajhnih superg, ker zna njena mama »pametno ustvarjati«, kot ji prizna deklica. Malo pred koncem si Pika, pa čeprav še ni tako zelo zrasla, išče moža – obletnica poroke njenih staršev ji namreč da misliti, da to opravilo prej ko slej čaka tudi njo. Za začetek se razgleda po vrtcu, a se hitro izkaže, da tam ni primernih kandidatov, zato se kar malo ujezi na mami, da se je poročila z očkom, češ da ji je speljala najboljšega moža! In za konec? Morje, seveda, kjer se zaplete okoli dvodelnih kopalk; z mami se strinjata, da je en del odveč, a nista usklajeni, kateri – zgornji ali spodnji?

Gotovo je že iz teh mini vsebinskih poudarkov jasno, da avtorica ubeseduje toplo, prijazno, umirjeno družinsko vsakdanjost, a jo vsakič znova zgnete tako, da nas malo preseneti; loti se že poznanih, pa tudi čisto unikatnih »problemov« (na primer zagate z imenom, preventivnih ukrepov ob »alergiji« na zeleno zelenjavo …) in jih domiselno suka tako, da v domačnost vnaša svežino. Ilustracije nam ponudijo dodatne informacije (izvemo, da je Pika stara štiri ali pet, ker teta išče majice med obešalniki z oblačili za to starost, po pliška se z mamo odpravita v trgovino, ki jo ilustratorka šaljivo poimenuje Buc buc itd.) in še podčrtajo odnose med liki, dinamična, a zračna postavitev, ki jo omogoča množica manjših ilustracij, ki postopno uvajajo like in sestavljajo dogajanje ter hkrati tudi v pravšnjih odmerkih členijo besedilo, pa omogoča prijetno bralsko izkušnjo. Glede na Pikino starost je knjiga primerna za družinsko branje odraslega ali starejšega sorojenca predšolskemu otroku, a znajo besedila zaradi duhovitosti in domiselnosti ter že omenjenih »tehnikalij« pritegniti tudi začetniške samostojne bralce. Všečen lik in všečna knjiga; Pika bi verjetno zdajle zaključila z besedami, naj se že lotimo branja. Pa pika. Mislim, da ji ne gre oporekati.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.