Gospa Dovič

Gospa Dovič si je natočila v enega izmed dveh kozarcev in izpila vino na dušek. Njene oči so se motreče sprehodile po ležečem telesu. Predstavljala si je žensko s kostanjevimi lasmi, kako si v pričakovanju brije mednožje med jutranjim tuširanjem. Opazovala je njeno golo kožo. Gospa Dovič ni videla potrebe, da bi njeno mednožje spominjalo na tisto predpubertetnice. Ne. Tovrstne odločitve so se gospe Dovič zdele neprimerne in nepotrebne. Natočila si je še en kozarec in se ozrla po prostoru. Preznojen kašmir pod njenimi pazduhami je postajal mrzel in postan. Ni vedela, kaj točno si je obetala od današnjega večera, a tega nedvomno ne. Preklela je samo sebe, vino in današnji večer. Z zaprtimi očmi je naredila požirek vina in poskusila zbrati svoje misli.

Gospa Dovič je avto zapeljala za neurejeno grmičevje in ugasnila motor, odložila telefon na sovoznikov sedež in začela žvečiti mesnato notranjost svojih ust. Tkivo se je cefralo med njenimi zobmi na tankem robu bolečine.

Cesta, ki je bila bolj kolovoz kot cesta, se je pred njo vijugasto spuščala do zidanice. Tišina podeželske pokrajine ji je lezla pod urejene nohte, prekrižane v naročju. Obrnila je ključ na kontakt in s prsti instinktivno segla proti avtoradiu. V navalu adrenalina je postajo prestavila na Radio Študent, znižala glasnost in odprla okno, da je se po avtu razlil še vedno razgret nočni zrak.

»Hude smo, ide-ide-idemo,

hude smo, hude hude hude smo,

hočem to, v mojem krogu tipi so«

Glas je spastično pulziral pod kožo gospe Dovič. Pogoltnila je, da bi se znebila kosmatega občutka, ki se je udomačil na njenem jeziku. Zaman. Usta gospe Dovič so bila popolnoma suha.

Postajo je ostro prestavila nazaj na Ars in med zapiranjem okna vključila klimo. Poskusila je urediti svoje občutke kot pribor, vilice na levo, žlice na sredo, nervozo med nože, ki so jo zbadali v dlani. Nov val vročice se je z lepljivimi prsti oprijel njenega tilnika. Da bi se zamotila, je svoj pogled obrnila proti odsevu v vzvratnem ogledalu in začela preučevati mišjo črto narastka med umetelno spetimi platinastimi lasmi. Naredila je miselni zaznamek, da se mora jutri naročiti k frizerju, in globoko zavzdihnila. V pritličju zidanice se je prižgala luč.

Skozi ogromno stekleno steno, za katero sploh ni dvomila, da je polna mastnih odtisov, se ji je odprl pogled na dnevno sobo, opremljeno po zadnjem rustikalnem trendu s Pinteresta. Gospa Dovič se je nagnila bliže vetrobranskemu steklu.

Dnevna soba je bila ogromen atrijski prostor, visoko nad zgornjim robom katerega se je vila lesena ograja. Tik pod njo so v gromozanskih okvirjih viseli tipografski napisi: »Carpe Diem,« si je tiho prebrala gospa Dovič. Pomislila je na študentke Filofaksa s prevelikimi očali in vtetoviranimi latinskimi frazami. Pomislila je na: prilika dela tatu.

Nad napisom se je na ograjo čvrsto naslanjala ženska v zgodnjih tridesetih. Njen spačeni obraz so uokvirjali ravni kostanjevi lasje, slinaste konice so ji lezle v usta, ko je sklanjala glavo. Gospa Dovič je skozi stekleno steno zrla v dvoje majhnih poskakujočih prsi nad ograjo in med opazovanjem podzavestno zapela svojo jopo iz kašmirja. Surove in izbočene bradavičke so jo spominjale na googly eyes nalepke in od njihovega gibanja ji je postalo rahlo slabo.

Mož gospe Dovič je žensko s kostanjevimi lasmi obrnil proti sebi, tako da je gospo Dovič zdaj gledal ogromen tatu zmaja na njenem hrbtu. Zajela je sapo.

Zrla si je v oči z zmajem na hrbtu in pomislila:

pizdohlàst, -hlásta, m.
neka ped dolga riba v Savi

Gospa Dovič je odprla oči in izpila še zadnji požirek vina v kozarcu. Oba kozarca je odnesla v kuhinjo, ju temeljito očistila, obrisala in pospravila na polico. Ni marala razmišljati o prologu v noč, a ji misli niso dopuščale veliko možnosti.

Mož gospe Dovič je žensko s kostanjevimi lasmi in zmajem na hrbtu prijel za pas, jo dvignil in posedel na leseno ograjo atrija. Ženska je trznila, njen hrbet napet, ena dlan oprijemajoča se ograje, medtem ko je bila druga na poti, da se oprime vratu moža gospe Dovič. Njegov sunek je prišel, trenutek preden je dlan dosegla svoj cilj.

Ženska, zmaj in kostanjevi lasje so izgubili ravnotežje, padli vznak, mimo motivacijskih citatov, in s treskom pristali na konstrukciji mize spodaj.

»Moj bog.« Gospa Dovič je stiskala dlani, dokler ji členki niso povsem pobledeli. Sklonila se je pod volan, upajoč, da je njen avto dovolj skrit med grmičevjem. Mož gospe Dovič je planil v svoj avto in zdrvel mimo nje. Gospa Dovič je počakala, da je zvok avtomobila njenega moža izginil v noči.

Vzravnala se je in svoj pogled prisilila skozi stekleno steno. Ženska je negibno ležala na mizi. Odprla je vrata avtomobila in se sesedla na havbo. Pomislila je na svoje življenje in se zahvalila materi, da jo je s strogo vzgojo držala na pravi poti. Pomislila je na svoje stanovanje, brez atrijske dnevne sobe, brez carpe diem. Pomislila je na zložen kupček čistega perila, ki ga je pustila na nočni omarici. Pomislila je na svoja otroka. Svojo družino. Pomislila je na svojega moža in začutila, kako ji val jeze stiska grlo. Gospa Dovič je odpela gumbe jope iz kašmirja in globoko vdihnila. Pomislila je na to, koliko noči je njen mož preživel z žensko s kostanjevim pažem, ki je pristala na mizi. Pomislila je na odtise dlani njenega moža na stekleni steni. Pomislila je, kako policija trka na njena vhodna vrata, in za trenutek skoraj izgubila zavest.

»Gospa Dovič!« si je strogo rekla gospa Dovič in zbrala misli, ki so se ji lepile na lobanjo kot testo.

Kaj bodo rekli drugi? Kaj jim bo odgovorila? Čutila je, kako izgublja nadzor nad svojim življenjem – občutek, ki ji je bil enako tuj kot odvraten. Pomislila je na lične šepetajoče ustnice, še vedno umazane od bele kave: »Si slišala za gospo Dovič? Ubogi otroci!« In: »mislim, da si od česa takega nikoli zares ne opomoreš!« Njen stol bo prazen, njena prisotnost nezaželena. Gospa Dovič bo obstajala le še v pretekliku.

Gospa Dovič je s komolcem pritisnila na kljuko vhodnih vrat. Pod kuhinjskim koritom je našla gumijaste rokavice in preletela zbirko čistil. Ženska s kostanjevimi lasmi čiščenju in čistilom očitno ni posvečala veliko pozornosti. Gospa Dovič je zavzdihnila in segla po večnamenskem čistilu trgovinske znamke.

Pod pazduho so se na kašmirju zarisali temni kolobarji znoja, preden je zadovoljno stopila korak od steklene stene in v njenem odsevu občudovala svoj trud. V odblesku je bila razpoznavna celo linija ležeče ženske na mizi. Gospa Dovič se je obrnila in stopila proti njej. Glava ženske s kostanjevimi lasmi je, pritrjena na zatekel vrat, pod nenaravnim kotom počivala na leseni površini.

izpodnébnik -a m (ẹ̑)
petr. zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo

»Gospa Dovič!« si je ponovno siknila gospa Dovič, ko se je oprijela kuhinjskega pulta. Zaprla je omarico z vinskimi kozarci in počepnila. Pod koritom je zaman iskala čistilo za les, znova pograbila večnamensko čistilo trgovinske znamke in se lotila snaženja lesene ograje, ki se je ob stopnišču vzpenjala v zgornji del atrija. Na mestu, kjer je mož gospe Dovič porival žensko z zmajem na hrbtu, so bili na ladijskem podu bežni odtisi njegovih bosih stopal. Gospa Dovič je izbrisala sledi svojega moža, prestopila prag spalnice in prižgala luč.

V omari, ki ni bila iz masivnega lesa, ni bilo mogoče razpoznati sistema, po katerem naj bi bila razporejena oblačila. Gospa Dovič si je živčno drgnila dlani ob stegna in z očmi preletela kaos v prostoru. Bolečina je kristalizirala v eno samo misel: moža gospe Dovič je očarala nemarnica. Rahlo slabost je nasledil bes, metala je kupe prepletenih oblačil s polic na tla, dokler ni ostalo le zevajoče okostje omare. Gospa Dovič je, ponižana zaradi moževih nizkih standardov, nekajkrat brcnila v gomilo na tleh, globoko vdihnila in se lotila pospravljanja.

Potlačila je impulz, da zašije raztrgana kolena na kavbojkah in razpara šive na žepu suknjiča. Nogavice je zložila v predal, nedrčke od črnih proti belim in spodnjice v košarico poleg, ko so ji oči zastale na kremni svileni ruti, potiskani s temno modrim karo vzorcem, ki bi ga Gospa Dovič prepoznala kjerkoli – Burberry. Previdno jo je vzela v roke kot izgubljeno pismo. Nanjo je bila še vedno pritrjena etiketa z odrezano ceno – darilo. Gospa Dovič niti za trenutek ni podvomila, čigavo. Preklela je svojo odločitev, da možu skrivoma sledi k ženski s kostanjevimi lasmi. Ruto je zložila v žep svoje jope in pomislila, da ima lahko konec koncev tudi ona nekaj od vsega tega.

Ko je bila zadovoljna z razporeditvijo oblačil, je gospa Dovič zaprla omaro in preučila razmetano posteljo. Slekla je posteljnino s sumljivimi spermatozoidnimi madeži in jo potisnila v boben pralnega stroja v kopalnici. Cikel je nastavila na devetdeset in začela odpirati omarice. V viseči omari nad strojem je našla brisače, varekino, kostanjevo barvo za lase v škatli, fen, menstrualno skodelico in tri pralne vložke. Gospa Dovič se je zazrla v prozorno menstrualno skodelico z rahlim, a nedvomnim rumeno oranžnim podtonom in začutila refluks v grlu. Vlila je varekino v prekat za pralni prašek in prižgala stroj. Rdeča številčnica na stroju je izpisala čas: dve uri in pol.

Gospa Dovič si je razpela lase in pogledala v ogledalo. Iz žepa je potegnila Burberryjevo ruto in si jo z utečenimi gibi zavezala okrog vratu. Jo bo mož prepoznal? Poiskala je škarje, odrezala etiketo in se premerila v odsevu. Gospa Dovič je bila videti točno tako kot ponavadi, in to spoznanje je bilo večje razočaranje, kot je pričakovala.

izdájnik -a m (ȃ)
star. izdajalec: kaznovati izdajnika

Pralni stroj je s prodornim piskom naznanil konec cikla. Gospa Dovič je ocenjevala svoje delo v ogledalu in si naredila mentalni zaznamek, da se ji jutri ni treba naročiti k frizerju.

Z roba lijaka je obrisala madeže rjave barve in iz odtoka potegnila zlepljene pramene svojih las. Kostanjevo rjavi lasje so gospe Dovič ravno padali do roba Burberryjeve rute okrog vratu. Zavezala je vrečo s smetmi, pospravila fen in se zadovoljno ozrla po kopalnici.

Ko je obesila posteljnino v spalnici, je za sabo pogasnila luči in se spustila v pritličje. Gospa Dovič je za trenutek obstala ob mizi, na kateri je ležala ženska s kostanjevo rjavimi lasmi, in pomislila na nesrečne okoliščine, zaradi katerih je tam pristala.

Prvi jutranji žarki so skozi čisto stekleno steno padali na ležeče telo in tipografske napise na steni.

Gospa Dovič je steklenico vina prekucnila na tepih poleg mize in nerodno dvignila dlan v pozdrav. Ženska s kostanjevimi lasmi se gospe Dovič, tako kot Bog, ni odzvala.