Le rogljič in človek

Pred hišo ustavi
avtobus številka 34.
Sto ovinkov in 42 minut kasneje
pripelje do univerze.

Včasih sem na poti brala,
danes se nemirno presedam.
Ko se bližamo centru,
seciram obraze moških,
ki se vzpenjajo po stopnicah.

Se njihove poteze razlikujejo
od večine potnikov?
Težko ocenim, ker so si vsi
podobni. Ti in oni.
Ti se verjetno ne bi strinjali.

V vročem poletju nosijo plašč?
So njihovi pasovi predebeli
za njihove suhe postave?
Skrivajo pod njimi
moj strah?

Vrata se odprejo na
glavno ulico, grizem nohte.
Vstopi ženska, vznemirjena,
z mrtvim pogledom, polnim cekarjem.
Zelenjave, sadja in kruha?

Pogledujem k izhodu,
vrata so še odprta.
Če vstanem in stečem,
še skočim na pločnik, preden
me vrata preščipnejo.

Ali avtobus eksplodira.
Ženska se približuje,
v moji glavi doni.
Vrata se zapirajo,
priprejo moj rasizem
in razprejo prepad strahu.

Usede se tri stole za mano.
Moje telo postane
en sam organ, ki
vedno hitreje in
vedno močneje utripa.

Ženska seže v cekar,
roka brska in se vrti.
Neham dihati in pomislim,
ali bom slišala pok,
preden bom odšla.

Izvleče rogljič, njene oči
se omehčajo in nasmehnejo.
V treh grižljajih ga poje.
Sram me je.

Profesor z univerze
me je naučil, da je razlika
med teroristi in borci
za svobodo le v tem,
na čigavi strani si.

To ni moj boj, tu sem začasno,
zato avtobus zamenjam za taksi.
Tudi ker si nočem priznati,
da sem le človek.