Sanje in stvarnost
Ana Kalin
Skrivnosti
Sredi mesta stoji stara meščanska hiša
z notranjim dvoriščem, ograjenim z rdečo opeko,
zelenim vrtom, dišečimi dalijami in visokimi drevesi,
po katerih plezajo otroci,
ptički pa se učijo leteti.
Mogočni hrasti hranijo skrivnosti več generacij.
Tudi enajstletnice,
ki v zgodnjem septembrskem popoldnevu
sloni na deblu,
s spuščenimi hlačami.
Nihče je ne vidi, hlod ji ščiti hrbet,
z leve in desne strani jo zakrivata sošolca.
Prvi jo z leve drži vkleščeno,
drugi stoji korak od nje,
v roki drži palico in se smeji.
Iztegne roko, gorjača se približuje,
deklica zamrzne tik preden
na mladi kožici začuti grobe grče.
Ko hrapavost preide njen griček,
se fant zakrohota.
Kako pride domov
in kaj vse se je zgodilo,
se ne spomni.
Ko jo babica vpraša
kod se je mudila,
pove, da je pred šolo skakala gumitvist.
Zgodilo se je prvič.
Drugič na avtobusu,
je mislila, da je gospod za njo
štorast, ker namesto držala na stolu
grabi njo. Vedno znova. Potem je vstala in se presedla.
Tretjič na cesti.
Na sredini prehoda za pešce, natančneje,
je moški iztegnil roki in jo prijel za prsi.
Že mlada ženska se je ozrla naokoli, videla, da ni sama
in zavpila: »A si čist nor, al kaj?«
In četrtič v avtu.
Tik preden je vžgal motor, je roko mimogrede
zatlačil v njene hlačke in se malo sprehodil v njih.
Njen mentor, spoštovala ga je.
Do takrat. Besede so ostale v njenem grlu, dokler ni umrl.
Sanje
Sanjam o svojem telesu,
pokončnem,
sproščenem,
svobodnem.
Hrepenim, da bi bilo
samostojno,
enakopravno,
nedotakljivo.
Ne želim,
da je večvredno.
Le, da o njem
odločam sama.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.