Zbrisati Snapchat ali kako ubežati potrošniški zasičenosti

Odkar sem nazadnje pisala dnevnik, je minilo petnajst let. Takrat so ob mojem najljubšem potoku z razmajano brvjo in gladkimi prodniki zgradili dve hiši. Kljub utemeljitvam, da je nekje enostavno treba živeti, sem si predstavljala, kako v potoku plavajo plastične račke in gobice za umivanje posode. Bila sem prepričana, da sprehodi s prijatelji ne bodo več enaki in bomo hodili mimo velike gore smeti, ki se bo nekoč zrušila nad naše otroštvo. In pospravila še tisto malo upanja, ki smo ga imeli, da bomo za vedno ohranili bližino, ki se je skrivala med našimi koraki.

Skupaj s koraki in čevlji, ki so se bleščali na dotik, je pisanje dnevnika izginilo pod smetmi, ki so jih prinesla leta in intenzivna digitalizacija. Večerno pisanje s skrbno označenimi datumi je zamenjal Snapchat, kjer smo svoja življenja z drugimi delili preko slik. Fotografije smo ob kasnejši posodobitvi lahko shranili v Snapchat Memories in svoje osebne trenutke pospravili izven galerije slik, kjer jih niso mogli videti starši. Saj veste, kako gre – če svojim staršem pokažeš katerokoli sliko v svoji galeriji, se vedno želijo sprehoditi še malo naokoli. Ne bi želela, da bi moja mami videla kakšno čudno sliko mene, kako ležim v travi, se popolnoma neotesano smejim in krilim z rokami. Seveda, čez moje gibe filter primerne barve. Ko so izzveneli adolescentni izpadi, je Snapchat izginil iz mojega življenja, ker mi je začel najedati in sem ga izbrisala. 

Beli duhec na rumeni površini, ki je hranil moje skrivnosti, se je kasneje pojavil v drugačni preobleki. Naslednik Snapchata BeReal se je pojavil leta 2020 in 2022 doživel svoj preboj. Pravila njegovega delovanja so precej enostavna – vsak dan ob naključni uri dobiš obvestilo, da moraš slikati, kje se nahajaš (s sprednjo in zadnjo kamero). Kasneje si ujete slike lahko ogledajo vsi tvoji prijatelji. Ne odločamo več sami, katero časovno okno svojega dneva si bomo shranili v osebni dnevnik in koliko intimnosti bo ujete v nastali fotografiji, kot smo lahko pri Snapchatu. Element naključja povzroči, da se v našem dnevniku slik znajdejo umazana posoda, nepospravljene postelje in mastni lasje. Normalizira se vsakdanjost: našega izgleda (kot slog ketamin chic, kjer je ljudem vseeno, kaj si oblečejo, ker imajo modnih normativov dovolj) in ujetih trenutkov. Potreba po večnem reklamiranju svojega videza in družbene vloge (kot jo je mogoče zaznati na Instagramu) se tako manjša. 

Takoj pristanem na mehanizme, ki bi zmanjšali pomen manije, da je treba vedno izgledati kot iz škatlice in slediti točno določeni estetiki. Včasih je treba iti v Maxija tudi v kakšni res grdi stari trenirki in raztrganih supergah iz leta 2016. A vendar so posledice, ki jih povzroči element naključja, precej podobne temu, kar doživljamo na medmrežju, ko informacij ne ustvarjamo, ampak se z njimi soočamo. Plavamo namreč skozi informacijski plankton, ki je gost in neobvladljiv, nemalokrat se počutimo senzorično zasičene. Težko je razbrati, kateri del polja je ključen in kateri predstavlja balast. Kot posledico potrošniške zasičenosti je Mark Fisher v Kapitalističnem realizmu navedel tudi zanemarjanje dejanja branja, ki je v senzoričnem lunaparku sodobnosti postalo dolgočasno. Kot branje tudi pisanje dnevniških in podobnih zapisov zahteva mentalno osredotočenost in željo po raziskovanju sveta. Naša sposobnost fokusiranja se je skupaj s potrebo po izražanju porazgubila med vrtliljaki medmrežja in hitre prehrane.

Kljub njegovi zahtevnosti se za pisanje – zaradi njegove prodornosti – zdi, da je eno izmed orodij, kako premagati kapitalistično apatijo. Nemogoče je, da z njegovimi postopki ne bi segli globoko vase, se soočili z vsakdanjimi tegobami, kot je sovraštvo do nakupovalnih središč ali travm, za katere se zdi, da jih ni mogoče predelati. Pisanja kot umetniške terapije se je poslužila Katja Gorečan v Materinski knjižici, poetičnem romanu, kjer se poda v globino lastne izkušnje splava, o kateri je težko govoriti, kadar pa se o njej govori, nas spremljajo obsojajoči pogledi. In tukaj se je pisanje pokazalo kot alternativa, kjer lahko brez sramu izrečemo vse. Le tako lahko zapustimo površje senzorične cone udobja, kjer zadovoljujemo svoje potrebe po logiki nakupovalnega središča: hitro, povprečno in učinkovito. Kjer se z vsakim klikom oddaljujemo od lastne globine.

Refleksno odpiranje mejlov, brezciljno scrollanje po vsebinah, ki nimajo dodane vrednosti, nas ohranjajo na površini. Tako naš dnevnik sestavljajo zgodovina brskanja po medmrežju in ohranjena sporočila na različnih komunikacijskih platformah. Drsimo v vsakdanjost, kar je udobno, in naključnost naših življenj je morda celo zanimiva. Mestne luči, ki prodirajo skozi žaluzije in ceste, ki se nikoli ne ustavijo, vibrirajo skozi noč v enakem ritmu kot gora smeti, ki sveti iz naših ekranov. In se trudimo, da bi se dvignili nad plastične račke, posnetke s prežvečenim humorjem in reklame o novih izdelkih za nego novorojenčkov. Da bi pod svetlobo lahko zapisali, 8. 11. 2022, Rožna Dolina.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS