Breme v mehki ovojnini

Čisto potiho je očitno napisala vešča roka, pred nami je suverena zbirka, ki se potrjuje in dokazuje na več ravneh, a posebej velja izpostaviti občutek za presenetljive (preproste) podobe, pripoved in izpoved, pesemsko strukturo, mero oziroma njihovo medsebojno ubranost. Čeprav se pesmi razlikujejo po formalnih pristopih, imajo praviloma presečno množico – temeljno notranjo skladnost. 

Za ilustracijo lahko rabi kar prva pesem zbirke, ki s preprosto, vendar svežo metaforo beleženja rasti »s črticami ob podboju vrat« obravnava za prvenec precej pričakovano temo odraščanja, osamosvajanja, individuacije in (nove) rasti skozi pesem: »in prostora med črticami / je z vsako besedo manj / samo še toliko za / dedkov ponos / ki te vpraša / koliko si zrasel / skozi to pesem«. Motivi pesnjenja kot oblike zorenja se skozi zbirko vztrajno ponavljajo, lahko jih skorajda prepoznamo kot skriti avtorski manifest, dokončno (izpovedovalčevo) predajo poeziji, čeprav z docela prizemljenim zavedanjem, da »ko napišeš pesem / si samo / napisal pesem«. Primarni ali krovni temi odraščanja se precej hitro pridružijo teme spolnega raziskovanja, telesnosti, iskanja bližine, vzpostavljanja in ohranjanja, a tudi razpadanja odnosa. Izrecna homoseksualna erotika nastopa kot dejstvo, le tu in tam lahko zaslutimo odziv na (pre)tesen družbeni kalup, sicer pa je v fokusu ljubezensko čustvo kot tako, ljubezenski odnos – tudi kot način zorenja. Preplet spolnega in osebnostnega individuiranja v osnovi ni presenetljiv, tudi v kontekstu poezije ne, vendar se zdi pri Primožiču ljubezenska tema posebej močno vezana na bivanjske in poetološke razmisleke.

Knjiga je sicer razdeljena na pet sklopov, zaokrožene, vendar tudi tematsko precej raznolike enote, posebej izstopata cikla »brati pesnike« in »ruske bajke o jagi babi«, ki prekineta neposrednejšo osebnoizpovednost. Ker so pesmi zgnetene iz dobesedno drugega testa, delujejo kot nekakšna vaja v slogu – bodisi vzpostavljajo dialog s slovenskimi pesniki_cami in njihovo poezijo bodisi so pesemska osnova bolj ali manj osupljiva, celo bizarna dejstva iz ruske zgodovine, praviloma povezana s smrtjo, nasiljem, kolektiv(istič)no ali individualno tragiko. Pravzaprav pride ravno v teh dveh ciklih najbolj do izraza avtorjeva »obrtniška« spretnost, nezmotljiv občutek za pesemsko gradnjo, ki torej ostaja enako suveren ne glede na predlogo – naj bo ta (vsaj na videz) intimno-izkustvena ali pa (po)brana v pesniških ali zgodovinskih knjigah. 

Za ustvarjalno izzivalno se tako izkaže pesnjenje Veronike Dintinjana, Petra Semoliča, Zorana Pevca, Lucije Stupica ali pa mlajše Lare Gobec, ki dobijo vsak svojo pesem – svojski poklon oziroma zahvalo za sopotništvo ali zgled, navdih: »brati pesnike / ker oni vedo kaj je smrt / in ob večerih molijo / da laže zaspijo / iskati nekaj večjega / vadi poljub z mano / nikomur ne bova povedala / niti lunam / ki so tolikokrat / večje od naju«. Primožičev pesniški pristop ima z omenjenimi poetikami že sedaj marsikaj skupnega, vzporednice je mogoče opaziti predvsem v pozorni izbiri podob, zasledovanju lirskega znotraj proznega nastavka, a tudi v metafizičnih ozirih. 

V ruskem ciklu Primožič preizkuša in ustvarja nove pesemske perspektive, podeljuje glas novim izpovedovalcem, v pesmih zaslišimo denimo Ivana Groznega, kolektivni subjekt ali ladjo, imenovano Imperatorica Marija … Ti novi vstopi in tudi tematski odmiki (potop mesta, kazensko delovno taborišče, tovarniško delo) so dobrodošla popestritev sicer prevladujoče (motivne) osebne izpovednosti. A ko se pesmi odpirajo v docela drug in oddaljen čas in prostor, ko postajajo socialno, družbeno občutljive, imamo občutek, da (bolj ali manj očitno) pripovedujejo tudi o notranji pokrajini prevladujočega izpovedovalca: »na koncu ostanejo zobje / spomin da sva se nekoč pogovarjala«. V teh pesmih namreč tematsko prevladujejo (tragična) smrt, končnost, bolečina, ki nato odmevajo v naslednjih razdelkih »voda bo usahnila« in »ko si bova povedala že čisto vse«. Prav tu najdemo pesmi, ki obravnavajo strah pred izgubo, neizpolnjenost, praznino, razbitost, a tudi naveličanost in preprosto navadnost, vsakodnevnost (odnosa). Čeprav je bil namen verjetno ravno nasproten, zaključek v kontrastu z veliko (tragično) zgodovino človeka/človeštva deluje precej antiklimaktično, izpraznjeno, skorajda otročje. Takšen bralski vtis je na eni strani posledica dramaturškega loka, saj skrbi mladega odraslega, ki šele tiplje, »kako je stati sredi vetra / in pustiti da te / vsake toliko / premakne malo bliže / resnici / v temi sedeti sredi gozda / ugibati kaj se skriva / pod zaraščenimi drevesi«, v orisanem nizu delujejo preprosto neusodno, po drugi strani pa se v teh pesmih vrnemo k znanemu vzorcu, ki zdaj zveni pričakovano. A predvsem gre za temeljni občutek »izpetosti«, kot da ni več kaj (tehtnega) povedati, da je zmanjkalo (perečih) tematik iz tu in zdaj oziroma da še ne morejo postati pesem, zato je snov črpana v zamišljeni prihodnosti, nedoživetosti: »o čem se bova pogovarjala // ko si bova povedala že čisto vse / ko niti vreme ne bo več zanimivo / kaj šele poezija.« Pravzaprav pesem z naslovom »še ena pesem« najtočneje ubesedi vzdušje zadnjega dela knjige: »v tej čudni svetlobi / ne morem pisati pesmi o tebi / ali o sebi / ali o čemerkoli kar si zasluži pesem / ker ni nič lepšega kot žarki / ki se nama priklanjajo / in po sobi rišejo klimta / van gogha in frido kahlo / razlivajo dneve / drugega po drugem.« Kljub temu tudi v tem delu pesmi stojijo, so torej dobro zgrajene in tudi v njih najdemo učinkovite metafore, ki so nedvomno zaščitni znak Primožičevega pesnjenja – denimo avtobomba iz besed in eksplozija kot prispodoba prepira, kraško polje kot telo, prizorišče ljubljenja ali pesniška blokada kot poosebljena smrt, ki »zaniha v zraku«. 

V najboljših pesmih je torej zaznati pregnetenost doživetja in prepotrebno distanco, šibkejše pa so tiste, kjer se pojavi neka (izpovedna) votlost, gluhota ali preprosto ponikanje v narivanju dveh teženj – lahkotnosti, neobveznosti, frfotavost in hkratne teže oziroma želje (notranji) pritisk izpovedati. Ko se denimo v presenetljivo mehki pesemski ovojnini znajdejo velike teme in težki koncepti, kot so smrt, bog, samomor, tišina, ločitev ipd., ki nakazujejo smer, vendar pomaknjeno v prihodnost, so torej izmaknjeni sedanjemu trenutku. Morda razliko med pristopoma in učinkoma še najbolje ponazarjata pesmi, ki sta si po strukturi (dolžinsko) sorodni – »harmatan« iz prvega razdelka in »včasih sem kreten« iz zadnjega. Če je prva pesem z motivom puščavskega peska izvirna metafora odnosa, vztrajanja v odnosu, a tudi bolečine ločitve, je druga lahkotnejša, tudi banalnejša (v konstataciji »kretenstva«), sicer z interpretativnim potencialom, vendar s precej manj naboja, kot ga imajo mnoge, še posebej najbolj uspele pesmi v zbirki (»vsak dan smo večji«, »čisto majhna sva šla v gozd«, »harmatan«, »konec« kot najdaljša pesem in svojsko osišče zbirke, »plundra«, »veronika«, »zoran (ali kako postati luna)« in pravzaprav celoten ruski cikel, a tudi »moje stanovanje« ali »posnel si bom tvoj glas«). 

Čisto potiho uvaja citat o laži, potrebni za srečo, vzet iz predstave Vestern / Not Dead Enough, ki skozi dekonstrukcijo žanra kritično in zlasti z nebrzdano vehemenco premišljuje naš tu in zdaj in vrednost človekovega življenja. V pričujoči zbirki ne bomo našli nič tako razbijaškega, Čisto potiho našo pozornost in srčiko bivanja raje lovi v drobne, skoraj nevidne zanke miselnih preskokov, izvirnih prizorov in slik, pri čemer se laž in sreča spretno izmikata v (tudi pesniško) prihodnost, ki se je gre veseliti. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS